Appeal dismissed; voluntary consent negates need for court approval under Mental Health Act.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

ZDZdr določa, da sodišče nadomesti privolitev osebe za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, pa je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti. Če ne gre za tak primer in nadomestitev privolitve ni potrebna, ker je oseba v sprejem v psihiatrično bolnišnico privolila, njena privolitev pa je izraz njene svobodne volje, ki temelji na razumevanju položaja in je izoblikovana na podlagi primernega pojasnila o njenem zdravstvenem stanju in zdravljenju, sodni postopek ni potreben.

Ugodnejše odločbe nasprotna udeleženka s svojo pritožbo ne more doseči, kar pomeni, da ni pritožbene potrebe oziroma da za pritožbo nima pravnega interesa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru psihiatrične klinike.

2. Nasprotna udeleženka je v vlogi, ki jo je naslovila pritožba, navedla, da jo je sodišče, potem, ko ji je sodnica pojasnila razloge za zadržanje, pozvalo, da se izjasni o zadržanju. V zadržanje je privolila in se jasno in nedvoumno strinjala z nadaljnjim zdravljenjem na varovanem oddelku. Pri tem poudarja, da se je z zdravljenjem na tem oddelku strinjala že ob sprejemu v psihiatrično kliniko, vendar ji ni bil omogočen podpis privolitve v prostovoljno hospitalizacijo. Tako se je po nepotrebnem znašla na sodišču.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. V tretjem odstavku 51. člena Ustave Republike Slovenije je določeno, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Ustava torej predpisuje pravico do prostovoljnega zdravljenja, hkrati pa dopušča, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnega zdravljenja oziroma, da to pravico omeji. Med takšnimi primeri so tudi tisti, ko bolnik zaradi narave svoje bolezni, ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, varstvo drugih bolnikovih pravic pa zahteva, da njegovo odločitev nadomesti država. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) določa, da sodišče nadomesti privolitev osebe za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, pa je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti (prvi odstavek 39. člena ZDZdr). Če ne gre za tak primer in nadomestitev privolitve ni potrebna, ker je oseba v sprejem v psihiatrično bolnišnico privolila, njena privolitev pa je izraz njene svobodne volje, ki temelji na razumevanju položaja in je izoblikovana na podlagi primernega pojasnila o njenem zdravstvenem stanju in zdravljenju, sodni postopek ni potreben. Za tak primer je šlo v tej zadevi, zato je sodišče po privolitvi nasprotnega udeleženke postopek ustavilo (četrti odstavek 62. člena ZDZdr).

5. Nasprotna udeleženka v pritožbi zgolj ponavlja, da se strinja z nadaljnjim zdravljenjem in da se je z njim strinjala že ob sprejemu. Edini očitek, ki ga je mogoče zaznati iz njenih pritožbenih navedb je, da predmetni sodni postopek ni bil potreben. To pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato ga je ustavilo. Ugodnejše odločbe nasprotna udeleženka s svojo pritožbo ne more doseči, kar pomeni, da ni pritožbene potrebe oziroma da za pritožbo nima pravnega interesa 1 . Pritožba, za katero pritožnik nima pravnega interesa, ni dovoljena, in jo je treba zavreči. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) v zvezi z 30. členom ZDzdr odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

1 Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist (J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 351).