Appeal dismissed; appeal court upheld first instance judgment on oral contract dispute where plaintiff failed to prove agreement.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Drži, da zaslišanja na naroku niso bila snemana, kar pa ni nujno in je ta odločitev v prosti presoji razpravljajočega sodnika (prvi odstavek 125. člena ZPP). Tožnik je bil na naroku zastopan po svojem odvetniku, ugovorov na zapisnik (kar je pravica stranke, drugi odstavek 124. člena ZPP), ki jih sedaj navaja v pritožbi, pa ta ni podal, saj iz zapisnika niso razvidni. Razpravljajoči sodnik je tisti, ki najbolje oceni vtis o pristnosti in verodostojnosti posamezne izpovedbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati tožniku znesek 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 1.149,82 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov, predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje pred drugo sodnico, češ je bila razpravljajoča sodnica pristranska. Nasprotuje dokazni oceni sodišča, zlasti glede neverodostojnosti priče A. A., ki da je bil seznanjen z obljubami g. B., da bo slednji poleg kupnine, ki je bila nizka, plačal še stroške adaptacije. Navaja, da mu je zaupal, izkazalo pa se je, da je nepošten. Navaja, da mu je grozil s smrtjo, za kar ga je tožil, vse tožbe pa so bile zaradi pristranskega sojenja zavrnjene. Vse njegove priče naj bi bile označene kot neverodostojne. Nasprotuje temu, da C. C. kljub njegovemu predlogu ni bil zaslišan. Nasprotuje temu, da je bil sam protisloven v svoji izpovedbi. Trdi, da je zapisano drugače, kot je povedal. Navaja, da je njegov odvetnik večkrat posredoval, da bi se morala obravnava snemati, sodnica pa je vse ugovore zavrnila. Trdi, da je na adaptaciji delal veliko let in da ga je toženec preslepil z obljubami o plačilu, sedaj pa njega označuje za goljufa.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Tožnik v pritožbi ne navaja nič takega, kar bi omajalo oceno sodišča prve stopnje, da mu ni uspelo z ustrezno stopnjo verjetnosti - to je s prepričanjem dokazati zatrjevanega dogovora o plačilu adaptacijskih del.

7. V našem pravu velja razpravno načelo, kar pomeni, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Navedeno pomeni, da stranke nosijo dokazno breme za svoje trditve, dokazni standard, s katerimi morajo sporna dejstva dokazati, pa je visok - prepričanje, kar pomeni, da morajo sporna dejstva dokazati s tako stopnjo verjetnosti, da v obstoj dokazovanega dejstva ne bi dvomil noben povprečen v življenjskih zadevah izkušen človek. Dokaznih pravil naše procesno pravo ne pozna, kar praktično v konkretnem primeru pomeni, da ni nujno, da bi tožnik posedoval kakšne materialne dokaze o obstoju dogovora, ki ga zatrjuje. Vendar je njegovo dokazno breme, ker o dogovoru nima nobene listine, zato toliko težje; je v dokazni stiski. Ker ni nič navedel, razen da je tožencu zaupal, zakaj je v dokazni stiski, se dokazni standard zanj ne more znižati, pač pa mora sam trpeti posledice svojega ravnanja, ki glede na običaje v pravnem prometu ni bilo niti povprečno skrbno.

8. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). Pritožnik ne navaja nobenega razumnega razloga, ki bi podprl njegovo tezo o pristranskosti sodnice. Dejstvo, da naj bi v neki drugi zadevi razsodila zanj neugodno, ni tak razlog. Drži, da zaslišanja na naroku niso bila snemana, kar pa ni nujno in je ta odločitev v prosti presoji razpravljajočega sodnika (1. odst. 125. čl. ZPP). Tožnik je bil na naroku zastopan po svojem odvetniku, ugovorov na zapisnik (kar je pravica stranke, 2. odst. 124. čl. ZPP), ki jih sedaj navaja v pritožbi, pa ta ni podal, saj iz zapisnika niso razvidni. Razpravljajoči sodnik je tisti, ki najbolje oceni vtis o pristnosti in verodostojnosti posamezne izpovedbe. Ta ocena je za tožnika neugodna, kar pa ne pomeni, da je napačna. Nasprotno, je obrazložena in razumno utemeljena. Zlasti je pri njej odločilno to, da spornega dogovora oz. njegove vsebine ni potrdila priča A. A., pa ne zato, ker bi bil ocenjen za neverodostojnega, pač pa ker preprosto iz lastnega ni vedel nič konkretnega glede spornega ustnega dogovora. Le posredno, pa ne posebej prepričljivo (kar je podrobneje navedeno v tč. 8 na str. 5 izpodbijane sodbe), je potrdil svojo izjavo o tem. Po naravi stvari je ustni dogovor vedno težko dokazati, in tudi v konkretnem primeru tožniku tega ni uspelo.

9. Kadar že bližnji, obstoječi neposredni dokazi ne uspejo, je že na abstraktni ravni tem manj teže možno pripisati posrednim dokazom, zato je zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče C. C., ki naj bi od druge toženke izvedel za obstoj dolga, za dokazovanje obstoja in vsebine le-tega razumno utemeljena (glej 3. tč. na str. 3). Ker spor ni bil o izvedenih delih, pač pa o domnevnem dogovoru za njihovo plačilo, je utemeljeno, po načelu ekonomičnosti (1. odst. 11. čl. ZPP), zavrnjen tudi dokaz z zaslišanjem D. D. glede časovne izvedbe adaptacije in drugih podrobnosti.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).