Slovenian court dismisses appeal for early discharge from psychiatric ward due to severe mental illness and impaired judgment.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Second Instance Court rejected the appellant's appeal for early release from a psychiatric ward under special supervision, upholding the first-instance decision. The appellant, suffering from psychosis and substance dependence, argued she could manage her condition better outside the facility and requested psychological therapy instead. The court ruled that her impaired reality testing and inability to control her behavior due to her mental state made her a danger to herself, necessitating continued inpatient care which cannot be replaced by other forms of assistance.
Legislator headnote
AI generated39. člen Zakona o duševnem zdravju; 2. točka 365. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku ter prvim odstavkom 30. člena ZDZdr: An individual with severe mental illness who poses a danger to their own health and cannot be treated by other means may be detained in a ward under special supervision without consent, and such detention is justified when the person's ability to assess reality and control their conduct is severely impaired.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Tožnica zaradi narave svoje duševne motnje huje ogroža svoje zdravje, pri čemer navedene motnje in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, zlasti ker je pritožničina presoja realnosti in njena sposobnost obvladovati svoje ravnanje zaradi duševne motnje hudo motena.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je bil utemeljen sprejem A. A. na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča, ki ga je izvedla Psihiatrična bolnišnica. Nato je sklenilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju na tem oddelku do 4. 12. 2022, in napovedalo, da bodo stroški tega postopka kriti iz proračuna sodišča.
2. Zoper navedeni sklep se je pritožila sama A. A. (v nadaljevanju: pritožnica), brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Navaja, da razume, da potrebuje psihološko pomoč, vendar se sama zavzema za psihoterapevtski pristop. Glasove v glavi lahko nadzoruje. Za svoje zdravje, red in disciplino bi lažje poskrbela zunaj bolnišnice, saj se izredno dobro znajde. Rada bi si uredila svoje življenje in uresničila svoje ideje, zato prosi za predčasni izpust. Mesec dni zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom je zanjo predolgo obdobje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeni preizkus je pokazal, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni predpisani pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, ki jih določa 39. člen Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Tožnica zaradi narave svoje duševne motnje (psihoze v povezavi z odvisnostjo od različnih psihoaktivnih substanc in alkohola) huje ogroža svoje zdravje, pri čemer navedene motnje in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, zlasti ker je pritožničina presoja realnosti in njena sposobnost obvladovati svoje ravnanje zaradi duševne motnje hudo motena. Pritožnica temu niti ne oporeka, saj se zaveda, da potrebuje zdravljenje.
5. Ni pa utemeljeno pritožbeno zavzemanje za psihoterapijo namesto odrejenega bivanja in zdravljenja na zaprtem oddelku pod posebnim nadzorom. Pritožnica do svojega stanja očitno ni dovolj kritična. Prav je sicer, da načrtuje ureditev svojega življenja, vendar doslej pri tem ni bila uspešna. Tako je bila zaradi svoje duševne motnje v preteklem mesecu kar dvakrat hospitalizirana, nazadnje komaj devet dni po odpustu s prejšnjega zdravljenja. Pritožnica se torej, kljub svojim drugačnim pritožbenim trditvam, vendarle še ne znajde dobro zunaj bolnišnice.
6. Sodišče prve stopnje je izpodbijani poseg v pritožničino osebno svobodo pravilno omejilo na najkrajšo možno časovno obdobje, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera in mnenje izvedenke psihiatrinje. Pritožnica namreč potrebuje temeljito diagnostiko in njenemu izvidu primerno terapijo, tega cilja pa prej kot v mesecu dni ni mogoče doseči.
7. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, torej niso utemeljeni. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku ter prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).