Administrative court dismisses appeal due to plaintiff's lack of legal qualification and probable success.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ker tožnik nima opravljenega pravniškega državnega izpita, ni podan verjeten izgled za tožnikov uspeh s pritožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Potek upravnega postopka

1. Upravno sodišče RS je s sklepom I U 230/2017-45 z dne 20. 8. 2021 kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sklep tega sodišča I U 230/2017 - 42 z dne 8. 9. 2020. Zatem je toženka z izpodbijanim sklepom Bpp 186/2021 z dne 24. 9. 2021 zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (dalje BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper zgoraj navedeni sklep z dne 20. 8. 2021.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku že v pravnem pouku sklepa I U 230/2017 - 42 z dne 8. 9. 2020 pojasnjeno, da lahko skladno z drugim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1) pritožbo zoper sklep lahko vloži le oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit in da se nepopolne vloge ne vračajo v popravo ali dopolnitev. Kljub temu je pritožbo zoper navedeni sklep tožnik vložil sam, brez pooblaščenca. Ob tem ni nasprotoval ugotovitvam toženke, da ni evidentiran v evidenci oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Ker je iz njegovih pritožbenih navedb izhajalo, da tega izpita nima opravljenega, ga toženka ponovno ni pozvala naj izkaže izpolnjevanje tega pogoja. Štela je, da tožnik omenjenega izpita nima opravljenega, zato je zaključila, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima. Ugotovila je, da so tožnikova pričakovanja, da bi v postopku s pritožbo lahko uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah (prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 76/2018 z dne 5. 6. 2018). Glede na navedene razloge je toženka njegovo prošnjo na podlagi na podlagi prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP), zavrnila.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Z njo zahteva, naj se izpodbijana odločba razveljavi in naj se mu čim prej dodeli BPP. Trdi, da je bila njegova vloga neutemeljeno zavrnjena. Navaja, da je bila njegova prošnja razumna, ker bo s pritožbo zoper sklep št. I U 230/2017-45 z dne 20. 8. 2021, verjetno uspel. Izpodbijani sklep je očitno neutemeljen ter v nasprotju „z načeli pravičnosti in morale“.

4. Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve in v odgovoru na tožbo nasprotovala tožnikovim trditvam. Sklicuje se na ugotovitve v izpodbijanem sklepu ter vztraja, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh in ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP je bil upoštevan tudi kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve BPP v zadevah, ki nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

5. Tožnik v vlogi z dne 5. 12. 2021 navaja, da izpolnjuje tudi objektivni pogoj za dodelitev BPP in meni, da se na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 76/2018 v tej zadevi ni mogoče sklicevati. Ker ima pravno in poslovno sposobnost, postulacijske sposobnosti med postopkom ne more izgubiti. Stranke, ki ima sposobnost biti stranka v postopku, ni mogoče prisiliti, da svoja pooblastila prenese na drugo stranko, četudi je ta oseba odvetnik.

6. Pravilno in pravočasno vabljeni tožnik ni izkazal, da se naroka za glavno obravnavo 3. 6. 2022 iz opravičljivega razloga ne more udeležiti 1 . Na narok je pristopila tožena stranka, zato je sodišče na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 narok opravilo. Na naroku je tožena stranka vztrajala pri svojih navedbah in dokaznih predlogih.

Dokazni sklep

7. Sodišče je v dokaznem postopku na narokih za glavno obravnavo dne 17. 11. 2021 in 7. 3. 2022 prebralo listino toženke, ki je v sodnem spisu označena kot priloga B1 (sklep Vlade RS), listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke BPP 186/2021, izpodbijano odločbo BPP 186/2021 z dne 24. 9. 2021 ter vpogledalo zadevo I U 230/2017.

K izreku

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 230/2017-45 z dne 20. 8. 2021. Z omenjenim sklepom je Upravno sodišče RS kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sklep I U 230/2017 - 42 z dne 8. 9. 2020 (s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba zoper sodbo I U 230/2017). Ugotovljeno je bilo namreč, da je pritožbo tožnik vložil sam, pri tem pa ni zadostil zakonskemu pogoju glede lastnosti osebe, ki lahko vloži pritožbo po 22. členu ZUS-1. Tožnik v pritožbi namreč ni niti zatrjeval in tudi ne dokazoval, da ima opravljen pravniški državni izpit, kar pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.

10. Po drugem odstavku 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Skladno s četrtim odstavkom 86. člena Zakona o pravdnem postopku (dalje ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, pa sme dejanja v postopku s pritožbo opravljati tudi stranka sama, če ima opravljen pravniški državni izpit.

11. Da bi imel tožnik opravljen pravniški državni izpit, tožnik ni zatrjeval v postopku, v zvezi s katerim želi dodelitev BPP, niti v postopku dodelitve BPP in prav tako tega ne zatrjuje in ne dokazuje niti v obravnavani tožbi. To pomeni, da dejansko stanje, relevantno za odločitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, ni sporno.

12. Ob upoštevanju prej citiranih določb 22. člena ZUS-1 in četrtega odstavka 86. člena ZPP, na katere se pravilno sklicuje že organ za BPP v izpodbijani odločbi, ter navedenega nespornega dejstva, da tožnik nima opravljenega pravniškega državnega izpita, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek organa za BPP, da ni podan verjeten izgled za tožnikov uspeh s pritožbo zoper sklep I U 230/2017-45 z dne 20. 8. 2021. Zato je odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za BPP pravilna in utemeljena na določbi 24. člena ZBPP.

13. Po 24. členu ZBPP, na katerega se opira izpodbijana odločba, namreč organ prošnjo zavrne, če je ta očitno nerazumna oziroma prosilec v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, tako da bi bilo razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in če zadeva ni pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino ni življenjskega pomena.

14. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi, razen pavšalnega zatrjevanja, da je „izpodbijani akt očitno neutemeljen“ in da ima on verjeten uspeh v zadevi, ki ga ne konkretizira, ne navaja ničesar. Samo dejstvo, da je prejemnik denarne socialne pomoči, kar pomeni, da izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, pa na odločitev ne more vplivati, saj je za dodelitev BPP treba poleg finančnega pogoja izpolnjevati tudi tako imenovani objektivni pogoj po prej citirani določbi 24. člena ZBPP, ki pa ga tožnik, kot že obrazloženo, ne izpolnjuje.

15. Toženka se v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 76/2018 z dne 5. 6. 2018, s katerim se je pritožba kot nedovoljena zavrgla prav iz razloga, ker pritožnik ni imel pravniškega državnega izpita. V citiranem sklepu je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da pritožba ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Ker je pritožnik vložil pritožbo sam in ker kljub izrecnemu pravnemu pouku ni navedel, da ima opravljen pravniški državni izpit, niti ni predložil takšnega dokazila, je torej pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima. Enako je Vrhovno sodišče RS sklenilo tudi v zadevi I Up 46/2022 z dne 21. 2. 2022, ko je s sklepom zavrglo pritožbo kot nedovoljeno, saj jo je tožnik vložil po zastopniku, ki ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zastopnik tožnika v zadevi I Up 46/2022 je ista oseba kot tožnik v predmetnem upravnem sporu 2 .

16. Tožnik meni, da ker ima pravno in poslovno sposobnost, postulacijske sposobnosti med postopkom ne more izgubiti. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da ni dvoma, da ima tožnik pravno in poslovno sposobnost. Tožnik ima pravno sposobnost in je kot tak nosilec pravic in obveznosti v tej zadevi. Je tudi poslovno popolnoma sposoben in lahko sam opravlja dejanje v postopku (procesna sposobnost). Vendar pa pravna in procesna sposobnost sami po sebi še ne pomenita, da ima tožnik tudi postulacijsko sposobnost. Le tiste procesno sposobne osebe, ki izpolnjujejo dodaten z zakonom predpisan pogoj strokovne pravne kvalifikacije, imajo tudi postulacijsko sposobnost. 3 Ker tožnik nima pravniškega državnega izpita, dodatnega pogoja, ki ga predpisuje zgoraj citirani drugi odstavek 22. člena ZUS-1 ne izpolnjuje, zato tudi nima postulacijske sposobnosti za nastopanje v pritožbenem postopku.

17. Po povedanem je bilo treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti.

1 Naroka, razpisanega za 7. 3. 2022, sodišče ni opravilo, ker za tožnika vabilo ni bilo izkazano (tožnik je kasneje svoj izostanek z naroka opravičil). Nadalje je sodišče na prošnjo tožnika preložilo tudi narok, razpisan za 8. 4. 2022 in 6. 5. 2022.

2 Vrhovno sodišče RS je zaradi izostanka postulacijske sposobnosti tožnika s sklepom I Up 58/2022 z dne 10. 3. 2022 zavrglo tudi njegovo pritožbo zoper sklep tega sodišča Su 654/2022 z dne 10. 1. 2022.

3 prim. T. Steinman, v: E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2019, str. 96