Supreme Court allows review regarding whether annual leave refund counts as income for public funds eligibility under ZUPJS.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia permitted a review of the second-instance judgment concerning the classification of annual leave refunds as income for public benefit eligibility. The applicant argued that the lower courts incorrectly treated refunds under 100% average salary as non-taxable and thus irrelevant for material need assessments, citing inconsistent precedent. The court granted the review because the second instance deviated from established Supreme Court practice on this specific legal interpretation.
Legislator headnote
AI generated1. točka prvega odstavka 112. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev; 1. odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku: A review is admissible when the second instance decision diverges from Supreme Court practice regarding whether annual leave refunds constitute taxable income for public benefit calculations.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se regres za letni dopust do višine 100% povprečne mesečne plače upošteva kot dohodek pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v skladu s 1. točko prvega odstavka 112. člena ZUPJS.
[JEDRO]
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se regres za letni dopust do višine 100% povprečne mesečne plače upošteva kot dohodek pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v skladu s 1. točko prvega odstavka 112. člena ZUPJS.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. 12300-2234/2020-2 z dne 3. 6. 2021 in 2. točko izreka odločbe Centra za socialno delo Maribor, št. 1231-39441/2020-31992/5 z dne 2. 8. 2020 ter razsodilo, da je tožnica od 1. 9. 2020 do 31. 8. 2021 upravičena do otroškega dodatka v skupni višini 106,60 EUR mesečno. Toženi stranki je naložilo povračilo tožničinih stroškov postopka.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo še povračilo tožničnih stroškov pritožbenega postopka.
3. Tožena stranka, ki v predlogu za dopustitev revizije uveljavlja tudi neenotno prakso sodišča druge stopnje (Psp 379/2017, Psp 100/2018), navaja vsebinsko podobni vprašanji v zvezi z uporabo 1. točke prvega odstavka 112. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 in nasl.):
– ali je pravilno stališče, da regres za letni dopust do višine 100% povprečne mesečne plače ni obdavčljiv dohodek in ga zato ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici iz javnih sredstev;
- ali je utemeljeno razlikovanje regresa kot (ne)obdavčljivega dohodka glede na njegovo višino na način, da se v materialni položaj družine ne šteje, če ne presega 100% povprečne mesečne plače (in je v tem primeru neobdavčljiv dohodek); če presega 100% povprečne mesečne plače, pa se šteje kot obdavčljiv dohodek.
4. Predlog je utemeljen.
5. Na podlagi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.
6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP podani glede vprašanja, navedenega v izreku, zato je revizijo dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).
7. Odločitev je sprejelo soglasno.