Appeal allowed; court remands case to first instance for proper application of limitation periods and contributory negligence rules.

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep se razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik za povzročitelja škode zvedel šele na podlagi poročila z dne 30. 10. 2014. Tožnik se je v tožbi skliceval na poročilo o meritvah in strokovno ugotovitev Zavoda za varstvo pri delu z dne 29. 10. 1997, iz katerega izhaja, da so v obratih toženke zelo visoke vrednosti hrupa na vseh pogonskih enotah. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z oceno izvedencev, da je tožnik strokovnjak na področju hrupa in bi posledično lahko prepoznal tveganja izpostavljenosti prekomernim ravnem hrupa na delovnem mestu ter ustrezno ukrepal. Tožnik je navajal, da je izguba sluha posledica dela skozi celotno obdobje zaposlitve in da je toženko pred letom 2014 opozarjal na protihrupne varnostne ukrepe. Vse navedeno pomeni, da so bile tožniku kot strokovnjaku na področju varstva pri delu okoliščine, ki kažejo na osebno določenega pozvročitelja hrupa, znane že pred 30. 10. 2014.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 16.121,68 EUR, in sicer z obrestmi od zneska 15.500,00 EUR od 26. 7. 2015 do plačila ter od zneska 621,68 EUR od 21. 10. 2015 do plačila, višji zahtevek (za 8.500,00 EUR z obrestmi) pa je zavrnilo. Odločilo je, da mora toženka povrniti tožniku 2.885,85 EUR stroškov postopka. Z dodatnim sklepom je toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti strošek sodne takse v znesku 302,02 EUR.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovni izrek ter sklep o povrnitvi sodne takse iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo ob vložitvi tožbe zastarala. Tožnik je vsaj od 18. 10. 1997 dalje vedel, da ima težjo okvaro sluha in da so že iz poročila o meritvah ZVD z dne 29. 10. 1997, na katerega se je skliceval v tožbi, izhajale presežne vrednosti hrupa na posameznih pogonskih enotah. Po mnenju izvedenk bi moral tožnik kot strokovnjak zaznati in prepoznati obseg njegove izpostavljenosti hrupu in si prizadevati za zmanjšanje škodljivega vpliva na njegovo zdravje.

Kot strokovnjak na področju hrupa bi moral tožnik nameniti posebno pozornost zmanjševanju tveganj, ki bi utegnila vplivati na poslabšanje njegove okvare pri delu. Tožnik je najkasneje ob ugotovljeni okvari sluha v izvidu z dne 11. 4. 2013 (27 % po Fowlerju) vedel za okvaro sluha in za izpostavljenost hrupu v delovnem okolju oziroma za povzročitelja. Poleg tega je tožnik v prvi pripravljalni vlogi navajal, da naj bi delodajalca vseskozi opozarjal na presežene vrednosti hrupa oziroma celo zahteval, da izvede predlagane protihrupne ukrepe. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča, da je tožnik za povzročitelja škode zvedel ob prejemu poročila o meritvah in strokovno ugotovitev ZVD z dne 30. 10. 2014.

Takšna presoja nima podlage v sodni praksi, po kateri je za začetek zastaralnega roka odločilno, kdaj je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja. Pri uveljavljanju svojih pravic mora oškodovanec ravnati s skrbnostjo, kot jo določa 6. člen Obligacijskega zakonika. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 386/2009 je zastarala odškodninska terjatev za tisto škodo, za katero je tožnik vedel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Ni zastarala le morebitna škoda, ki bi tožniku nastala od 5. 6. 2014 do upokojitve konec leta 2014.

Pri tem je treba upoštevati pojasnilo izvedenk, da po upokojitvi tožnika na poslabšanje okvare ni več vplivalo delovno okolje. Za poslabšanje sluha po koncu letu 2014 ne odgovarja toženka, ker po mnenju izvedenk to ni posledica neposredne izpostavljenosti hrupu v delovnem okolju. Toženka ne more biti v celoti odgovorna za tožnikovo okvaro sluha. Do okvare sluha bi zaradi starostne naglušnosti prišlo tudi v primeru, če ne bi bil izpostavljen hrupu. Ni podana pravno relevantna vzročna zveza, na podlagi katere bi bila lahko podana odškodninska odgovornost toženke iz naslova poklicne bolezni.

Glede na to, da se je pri tožniku okvara sluha poslabšala tudi po upokojitvi, toženki ni mogoče pripisati škode, ki bi tožniku nastala po rednem teku stvari. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka odgovorna za celoten obseg škode tožniku, tj. tudi za okvare sluha po upokojitvi konec leta 2014. Tožnik je bil dolžan storiti vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode. Toženke ni nikoli obvestil o svoji okvari sluha, pri čemer je izvedenka ugotovila, da nikdar ni bilo zavedeno, da tožnik zaradi okvare sluha ni zmožen za delo, ki ga opravlja.

Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Toženka v pritožbi zoper sklep uveljavlja, da tožniku ni dolžna povrniti sodne takse, saj bi moralo sodišče zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrniti. Priglaša stroške pritožb.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo prereka navedbe toženke in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja toženka v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki in njenih pravnih prednikih od leta 1978 do upokojitve konec leta 2014. Delo v obdobju od leta 1978 do leta 1986 je opravljal na delovnem mestu vzdrževalec strojnih naprav, v obdobju od leta 1987 do leta 1988 se je izpopolnjeval po programu dežurnega izmenovodje, od leta 1988 do leta 2014 pa je opravljal delo na delovnem mestu inženir področja tehničnega varstva. V tožbi je zatrjeval, da je vseskozi delal v delovnem okolju z visokimi vrednostmi hrupa. Navajal je, da je bil pri opravljanju dela na navedenih delovnih mestih dolgotrajno izpostavljen močnemu hrupu.

7. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede zavrnitve ugovora zastaranja odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje obrazloži, da je tožnik za okvaro sluha srednje stopnje vedel vsaj od 18. 10. 2007, v nadaljevanju pa odškodnino odmeri za vso škodo, tudi tisto, ki je nastala zaradi izpostavljenosti hrupu na delovnih mestih od začetka zaposlitve, ker naj bi za povzročitelja škode zvedel šele s pridobitvijo poročila o meritvah in strokovno ugotovitev Zavoda za varstvo pri delu z dne 30. 10. 2014, v katerem je pojasnjeno, da je bil visokim ravnem hrupa (med 82 in 91 dB(A)) izpostavljen tudi tožnik pri pregledu blokov 4 in 5 ter transporta premoga. Glede na takšno utemeljitev in iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje določbo o zastaranju odškodninskih terjatev zmotno uporabilo.

8. V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Zastaranje začne teči, ko ima oškodovanec ob običajni vestnosti možnost izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, to je poznavanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Določena stopnja skrbnosti se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode in njenega povzročitelja morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek, oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ), prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah; trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov. Sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za obseg škode in povzročitelja, je tako tudi presoja, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo. Ob takšnem izhodišču je odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za obseg škode, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo. Za začetek teka zastaralnega roka ni potrebno, da bi moral biti znan konkretni znesek škode oziroma, da bi morale biti znane vse predpostavke odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, ki se v primeru spora ugotavljajo v sodnem postopku. Znane morajo biti le okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter okoliščine, ki kažejo na osebno določenega povzročitelja (VIII Ips 354/2007 in VIII Ips 286/2007, VIII Ips 459/2007).

9. Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik za povzročitelja škode zvedel šele na podlagi poročila z dne 30. 10. 2014. Tožnik se je v tožbi skliceval na poročilo o meritvah in strokovno ugotovitev Zavoda za varstvo pri delu z dne 29. 10. 1997, iz katerega izhaja, da so v obratih toženke zelo visoke vrednosti hrupa na vseh pogonskih enotah. V 13. točki obrazložitve se je sodišče prve stopnje strinjalo z oceno izvedencev, da je tožnik strokovnjak na področju hrupa in bi posledično lahko prepoznal tveganja izpostavljenosti prekomernim ravnem hrupa na delovnem mestu ter ustrezno ukrepal. Tožnik je navajal, da je izguba sluha posledica dela skozi celotno obdobje zaposlitve in da je toženko pred letom 2014 opozarjal na protihrupne varnostne ukrepe. Vse navedeno pomeni, da so bile tožniku kot strokovnjaku na področju varstva pri delu okoliščine, ki kažejo na osebno določenega pozvročitelja hrupa, znane že pred 30. 10. 2014.

10. Stališče glede zastaranja odškodninske terjatve za škodo, ki stalno nastaja zaradi izpostavljenosti hrupu v delovnem okolju, je Vrhovno sodišče RS zavzelo v podobni zadevi VIII Ips 386/2009 z dne 3. 10. 2011. Pojasnilo je, da z njim ni združljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena. Za zastaranje odškodninske terjatve zaradi izpostavljenosti hrupu ni pomembno le to, ali škoda še nastaja, ampak tudi, iz katerega škodnega dogodka izvira, kdaj je ta nastal in kdaj je bila iz tega dogodka izvirajoča škoda določljiva. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in izpostavljenosti hrupu, ki je njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka. Obrazložilo je, da bi tožnik v času, ko je bil izpostavljen hrupu, lahko zahteval le odškodnino za škodo (tako nastalo kot bodočo) zaradi takrat že pretekle izpostavljenosti hrupu. Glede na vse navedeno je odškodninska terjatev za tisto škodo, za katero je tožnik vedel (že nastala in bodoča) več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, zastarala. Ugovor zastaranja terjatve za škodo, ki jo je tožnik trpel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (tožba je bila vložena 5. 6. 2017), je utemeljen, saj ni bilo ovire, da bi za škodo, ki je nastala pred tem, uveljavljal odškodnino že prej. Ni pa utemeljen ugovor zastaranja za škodo, katere vzrok tedaj (pred tremi leti) še ni nastal.

11. Tožnik je tako upravičen do odškodnine le za tisto škodo, ki mu je nastala tri leta pred vložitvijo tožbe (5. 6. 2014) in od tedaj dalje, ki je v vzročni zvezi z izpostavljenostjo hrupu v delovnem okolju ter je ni mogoče šteti za bodočo škodo v smislu 182. člena OZ, česar sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe določb o zastaranju nepremoženjske škode ni ugotovilo.

12. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi v zvezi z uporabo določb OZ o prispevku tožnika. Po prvem odstavku 171. člena OZ v zvezi s 185. členom OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Za oceno tožnikovega prispevka je pomembno, ali bi toženka, če bi jo tožnik (strokovnjak na področju hrupa) o slabšanju sluha obvestil, objektivno (npr. s premestitvijo) škodo lahko vsaj omilila. Pomembna je tudi ugotovitev izvedenke otorinolaringologije, da nikdar ni bilo navedeno, da tožnik zaradi okvare sluha ni zmožen za delo, ki ga opravlja.

13. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe (prvi odstavek I. točke in II. točko izreka) in izpodbijani sklep o povrnitvi stroška sodne takse razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je dolžno dopolniti dokazni postopek v smislu zgornjih napotil, torej v zvezi z zastaranjem odškodninske terjatve ugotoviti, katera je tista škoda, ki je nastala v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe (in izvira iz poslabšanja sluha zaradi izpostavljenosti hrupu v delovnem okolju), in ki je ni bilo, kot posledico škodnega delovanja izpred tega obdobja, mogoče uveljavljati že prej. Le za to škodo je tožnik upravičen do odškodnine. V primeru nastale škode naj sodišče z upoštevanjem dejstva, da tožnik toženke o slabšanju sluha ni obvestil, to pa naj ne bi izhajalo iz zdravniških spričeval, oceni, ali so podani pogoji za delno oprostitev odgovornosti v smislu 171. člena OZ.

14. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana z obstojem in obsegom morebitne škode, ki še ni zastarala in je v vzročni zvezi z izpostavljenostjo hrupu v delovnem okolju, prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Poleg tega bo za stranki, ki imata prebivališče in sedež izven sodnega okrožja Ljubljana, oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Celju bolj ekonomična.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.