Appeal dismissed; social benefit bonus requires actual work hours, not just tax registration.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Z vpisom v davčni register ni avtomatično izpolnjen pogoj za dodelitev dodatka za delovno aktivnost. Pogoj bi bilo mogoče ugotoviti iz evidenc socialnega zavarovanja, iz katerih je razvidno število ur dela in se ob njihovem upoštevanju na podlagi 26. člena ZSVarPre tudi ponderira osnovni znesek minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica v relevantnem obdobju iz naslova opravljanja samozaložništva ni imela nobenih dohodkov, ni plačala davka od dohodka iz dejavnosti in dohodek ni bil niti mogel biti upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo toženkine odločbe št. ... z dne 31. 8. 2021 in 2. tč. izreka odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 28. 12. 2020 ter priznanje denarne socialne pomoči v višini 607,02 EUR mesečno od 1. 9. 2019 do 31. 12. 2019. Presodilo je, da sta izpodbijani odločbi glede priznane denarne socialne pomoči v višini 402,18 EUR pravilni in zakoniti.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila laično pritožbo, smiselno zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabljenega materialnega prava in procesnih kršitev.

Sodišču očita, da ni predelalo vseh argumentov v njen prid, kot npr. narave dela. Čeprav je samozaložništvo namenjeno pridobivanju sredstev s prodajo pisnih gradiv, se njegova vloga začne že pred odhodom v tiskarno. Dejavnost je v funkciji lektorskih pripravljalnih del, ki šele omogočajo izdajo tiska. Če je samozaložništvo edina dejavnost s področja kulture, jo je treba vzeti kakršna je, z vsemi zakonitostmi. Dodeljevanje dodatka za delovno aktivnost za ohranjanje motivacije drugače ne bi imelo smisla. Ker je predstavnica Državnega odvetništva po zaključeni obravnavi sodno dvorano zapustila kasneje, si je očitno dala opravka z navajanjem dodatnih dejstev, kar njej ni bilo omogočeno. Če sodišče že prej ni upoštevalo načela ekonomičnosti in sorazmernosti, gre za grob poseg v državljansko integriteto.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku 1 (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve iz 2. odst. 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba vsebuje odločilne dejanske in pravilne pravne razloge, ki jih ne ponavlja v celoti, temveč ponovno poudarja predvsem naslednje.

5. V zadevi je sporna denarna socialna pomoč, priznana v višini minimalnega dohodka 402,18 EUR od 1. 9. 2019 do 31. 12. 2019, ki ni povečan s ponderjem iz naslova dodatka za delovno aktivnost.

6. Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je med drugim podana v 26. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih 2 (ZSVarPre), ki ureja merila za določitev višine minimalnega dohodka kot podlage za odmero denarne socialne pomoči. V skladu s 1. odst. 1. tč. 26. člena ZSVarPre se višina minimalnega dohodka za vlagatelja v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena zakona, določi za prvo osebo s ponderjem 1 (1. tč.), za prvo odraslo osebo, ki je delovno aktivna od 60 do 128 ur na mesec s ponderjem 1,26 (2. tč.), če je delovno aktivna več kot 128 ur na mesec s ponderjem 1,51 3 (3. tč.) itd.

Kot aktivna oseba se po 6. odst. 26. člena ZSVarPre šteje oseba, ki je zaposlena ali nezaposlena in je zmožna za delo. Kot delovno aktivne osebe pa se po 8. odst. 26. člena ZSVarPre štejejo zaposlene osebe ali osebe, ki opravljajo dejavnost, ki so vključene v ukrepe aktivne politike zaposlovanja in programe psihosocialne rehabilitacije, katerih cilj je zaposlitev, družinski pomočnik po zakonu o socialnem varstvu, osebe, ki so upravičene do delnega plačila za izgubljeni dohodek po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke, osebe ki imajo sklenjeno pogodbo o opravljanju volonterskega pripravništva ter sklenjen pisni dogovor o prostovoljnem delu po zakonu, ki ureja prostovoljstvo oz. so vključene v zaposlitveno rehabilitacijo.

Dodatek za delovno aktivnost je dodatek k minimalnemu dohodku delovno aktivne samske osebe ali odraslega družinskega člana, namenjen spodbujanju k delu ali ohranjanju motivacije za delo (7. odst. 26. člena ZSVarPre). Kot v 7. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče, povečanje minimalnega dohodka z dodatkom za delovno aktivnost ni pogojeno le s statusom delovno aktivnega upravičenca, temveč tudi z dohodki, ki jih iz tega naslova ob izkazanem številu ur mesečno, določenih v 1. odst. 26. člena ZSVarPre, ustvarja. Slednje dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni podano.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica opravlja dejavnost samozaložništva in da je v skladu s 4. odst. 52. člena Zakona o finančni upravi 4 (ZFU) od 5. 6. 2019 vpisana v davčni register kot fizična oseba z dejavnostjo samozaložništva. Samozaložništva ne opravlja v statusu gospodarske družbe niti samostojne podjetnice. Gre le za vpis v davčni register, saj so dohodki obdavčeni z davkom od dohodka iz dejavnosti, za katero ni registrskega organa oz. druge evidence. Ne gre za isti status kot je opredeljen v 10. odst. 26. člena ZSVarPre.

Z vpisom v davčni register ni avtomatično izpolnjen pogoj za dodelitev dodatka za delovno aktivnost. Pogoj bi bilo mogoče ugotoviti iz evidenc socialnega zavarovanja, 5 iz katerih je razvidno število ur dela in se ob njihovem upoštevanju na podlagi 26. člena ZSVarPre tudi ponderira osnovni znesek minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. Iz 8. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica v relevantnem obdobju iz naslova opravljanja samozaložništva ni imela nobenih dohodkov, ni plačala davka od dohodka iz dejavnosti in dohodek ni bil niti mogel biti upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči. Pritožbeno sodišče lahko le pritrdi utemeljitvi v 8. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je slednje za razsojo zadeve edino bistveno.

8. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bila tožnici denarna socialna pomoč od 1. 9. 2019 do 31. 12. 2019 zakonito odmerjena v višini 402,18 EUR, in da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje denarne socialne pomoči v višini 607,02 EUR s povečanjem osnovnega zneska minimalnega dohodka z dodatkom za delovno aktivnost, je pa na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 6 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo.

Povsem pavšalni ali celo protispisni očitki o onemogočenem argumentiranju zadeve po končani glavni obravnavi dne 25. 5. 2022 (list. 17), kršenem načelu ekonomičnosti, grobem poseganju v državljansko integriteto itd., za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče se zato glede na 360. člen ZPP do njih posebej ne opredeljuje.

9. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.

2 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.

3 Npr. vsota osnovnega ponderja 1 + dodatka za delovno aktivnost 0,51.

4 Ur. l. RS, št. 25/2014 s spremembami.

5 Tožnica iz naslova samozaložništva ni niti zdravstveno zavarovana, saj sta ji s prvostopenjsko odločbo z dne 28. 12. 2020 poleg denarne socialne pomoči priznani tudi pravici do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Slednji nista predmet obravnavane zadeve, saj nista sporni.

6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.