Appeal partially allowed correcting legal costs allocation between party and third-party intervenent under ZPP. Appeal dismissed regarding photocopy costs and inadmissible regarding third-party intervenent's interest.

I. V delu, v katerem nasprotuje višini tožniku priznanih pravdnih stroškov, se pritožba zavrže.

II. V preostalem delu se pritožbi delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu plačati 603 EUR več pravdnih stroškov (skupno 1.775 EUR). V delu, v katerem stranski intervenient zahteva 4,80 EUR več stroškov od priznanih, pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu III. točke sodba potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti stranskemu intervenientu 135 EUR pritožbenih stroškov.

[JEDRO]

ZPP stranskemu intervenientu nikjer ne nalaga, da bi bil dolžan v primeru neuspeha stranke, na strani katere se je udeleževal pravdnega postopka, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Prvi odstavek 154. člena ZPP takšno obvezo določa le za stranko, ki je ob neuspehu dolžna povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu nasprotnemu intervenientu.

Sodišče prve stopnje pritožniku pravilno ni priznalo stroškov fotokopij, saj to niso za pravdo potrebni stroški. Pritožnik je lahko vpogledal v spis in si prepisal vse potrebne podatke, odločitev za fotokopije pa je zgolj njegova in za potek pravdnega postopka ni nujna.

V delu, v katerem pritožba nasprotuje višini tožniku odmerjenih stroškov, stranski intervenient zanjo nima pravnega interesa, zaradi česar je v tem delu pritožba ni dovoljena (1. točka 365. člena ZPP). Predpostavka dovoljenosti pritožbe je med drugim, da jo je vložila upravičena oseba oziroma oseba, ki je zanjo imela pravni interes (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za vložitev pritožbe pa ima le stranka (oz. stranski intervenient), za katero je izdana odločba neugodna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S sodbo je sodišče (I.) delno ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe glede 13.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2019 do 9. 12. 2020 in od 9. 3. 2020 dalje; glede zakonskih zamudnih obresti od 34.800 EUR za čas od 26. 10. 2019 do 9. 1. 2020 in glede zneska 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2019 dalje; (II.) naložilo toženi stranki, da v 15 dneh plača tožniku 4.680,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2020 in zakonske zamudne obresti od zneska 13.200 EUR za čas od 10. 1. 2020 do 3. 3. 2020, kar je tožnik zahteval več pa je zavrnilo; (III.) naložilo tožniku, da v 15 dneh plača toženi stranki 1.457 EUR, stranskemu intervenientu pa 1.172 EUR pravdnih stroškov, obema s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. V pravočasni pritožbi zoper III. točko sodbe (ki predstavlja sklep o stroških 1 ) stranski intervenient uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja da prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Nasprotno ZPP ne določa, da bi moral nasprotni stranki povrniti stroške stranski intervenient. Sodišče je zato napačno pobotalo stroške tožnika s stroški stranskega intervenienta. Poleg tega je stroške tožnika pobotalo dvakrat: enkrat s stroški tožene stranke in drugič s stroški intervenienta. Pritožba še opozarja, da bi poleg priznanih stroškov, sodišče prve stopnje moralo priznati stranskemu intervenientu tudi stroške fotokopij spisa 4,80 EUR, ki so bili potrebni, ker je moral vstopiti v pravdo v stanju, v katerem je bila, ko je zanjo izvedel. Končno pritožba opozarja na dejstvo, da je sodišče zmotno tožniku za zastopanje na prvem naroku priznalo 800 točk, za drugo vlogo 600 točk in za zastopanje na drugem naroku 400 točk. Glede na pravilno vrednost spornega predmeta bi namreč bilo pravilno 700 točk za zastopanje na prvem naroku, 525 za drugo vlogo in 350 za zastopanje na drugem naroku. Po opozorilu sodišča, da seštevek vtoževanih zneskov znaša 38.000 EUR in ne 48.000 EUR, je namreč tožnik pojasnil, da je prišlo do očitne računske pomote. Sodišče bi stroške tožniku moralo priznati od pravilne vrednosti 38.000 EUR, ne pa od 48.000 EUR.

3. Pravdni stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena, delno neutemeljena in delno nedovoljena.

5. Prav ima pritožba, ko opozarja, da ZPP stranskemu intervenientu nikjer ne nalaga, da bi bil dolžan v primeru neuspeha stranke, na strani katere se je udeleževal pravdnega postopka, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Prvi odstavek 154. člena ZPP takšno obvezo določa le za stranko, ki je ob neuspehu dolžna povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu nasprotnemu intervenientu. Zato je bilo treba odločitev o stroških nasprotnega intervenienta spremeniti tako, da mu je tožnik dolžan povrniti celotne odmerjene stroške (seveda upoštevaje uspeh v pravdi, kar pa je sodišče prve stopnje upoštevalo). Znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti pritožniku, se tako zviša za znesek stroškov 603 EUR, ki so bili glede na uspeh v pravdi priznani tožniku in ki jih je sodišče prve stopnje zmotno pobotalo s stroški stranskega intervenienta (2. točka 365. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje pritožniku pravilno ni priznalo stroškov fotokopij, saj to niso za pravdo potrebni stroški. Pritožnik je lahko vpogledal v spis in si prepisal vse potrebne podatke, odločitev za fotokopije pa je zgolj njegova in za potek pravdnega postopka ni nujna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo (tretja točka 365. člena ZPP).

7. V delu, v katerem pritožba nasprotuje višini tožniku odmerjenih stroškov, pa stranski intervenient zanjo nima pravnega interesa, zaradi česar je v tem delu pritožba ni dovoljena (1. točka 365. člena ZPP). Predpostavka dovoljenosti pritožbe je med drugim, da jo je vložila upravičena oseba oziroma oseba, ki je zanjo imela pravni interes (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za vložitev pritožbe pa ima le stranka (oz. stranski intervenient), za katero je izdana odločba neugodna. V delu, ko je sodišče prve stopnje stroške tožnika zmotno pobotalo s stroški stranskega intervenienta, je ta s pritožbo uspel, kar pomeni, da tožniku ni dolžan povrniti njegovih stroškov. Ti torej v celoti zadevajo le toženo stranko, ki pritožbe ni vložila. Ker pritožniku ni treba plačati tožnikovih pravdnih stroškov, nima pravnega interesa za pritožbo zoper odmero teh stroškov, ki jih je dolžna tožniku povrniti tožena stranka, zaradi česar pritožbeno sodišče ni vsebinsko obravnavalo teh pritožbenih navedb.

8. Uspeh stranskega intervenienta v pritožbenem postopku pritožbeno sodiščem ocenjuje na ½, zato mu je tožnik dolžan povrniti ½ pritožbenih stroškov, ki sicer znašajo 250 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter 50,40 EUR sodne takse. Stroški so odmerjeni upoštevaje prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP.

1 Glede na to gre le za pritožbo zoper sklep – prvi odstavek 166. člena ZPP.