Legislator Case Law & Legislation
VSM Sodba I Cp 330/2022 ECLI:SI:VSMB:2022:I.CP.330.2022 AI generated

Appeal dismissed; defendant's failure to answer judgment creates presumption of liability under OZ § 158(2).

Case Number VSM Sodba I Cp 330/2022
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal against a default judgment ordering the defendant to pay damages to three plaintiffs. The defendant argued that liability was unproven and damages were excessive, but the court found the first-instance court correctly applied the presumption of liability arising from the defendant's failure to file a response. Consequently, the court upheld the default judgment based on the plaintiff's allegations regarding the defendant's negligence in supervising their dog.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 318. člen; OZ 158. člen (2. odstavek): A default judgment is issued when a defendant fails to respond to a claim, creating a presumption that the defendant acknowledges the plaintiff's facts and is liable unless they prove otherwise.

Keywords

AI generated
default judgment presumption of liability negligence in supervision pet ownership liability failure to answer statutory damages appellate review

Cited Legislation

AI generated
318. člen Zakona o pravdnem postopku
3. člen Zakona o pravdnem postopku
158. člen Obligacijskega zakonika (2. odstavek)
353. člen Zakona o pravdnem postopku
165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je glede odškodninskega zahtevka tožnikov izdalo zamudno sodbo, ker toženka v danem roku ni odgovorila na tožbo. Pasivnost toženke je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Zamudna sodba temelji na domnevni, da je toženka s svojo pasivnostjo, ko ni vložila odgovora na tožbo, priznala navedbe tožnikov glede dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna po drugem odstavku 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe prvemu tožniku plačati znesek 650,48 EUR, drugi tožnici znesek 500,00 EUR in tretjemu tožniku znesek 300,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2020 dalje. V presežku je zahtevek zavrnilo. V IV. točki izreka je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Navaja, da predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane, višina škode pa ni izkazana. Utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, sodba pa sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o odškodninski odgovornosti toženke, sama odškodnina pa tudi ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine. Sodišče je odškodnino iz naslova prestanega strahu pretirano ocenilo in prisodilo odškodnino iz naslova sekundarnega strahu, ki ni izkazan, prav tako stroški glede zdravljenja in pogina psa niso izkazani, saj prvi tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da mu je nastala škoda zaradi pogina psa v višini 500,00 EUR. Sodišče je narobe odločilo o teku zamudnih obresti, saj toženka z denarno obveznostjo ni bila seznanjena z domnevnim predpravdnim zahtevkom, ampak šele s predmetno tožbo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče izda zamudno sodbo če so izpolnjeni pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zahtevku se ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori, pri tem pa ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Za izdajo zamudne sodbe morajo biti izpolnjeni še dodatni pogoji, in sicer mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi (tako imenovana sklepčnost tožbe) ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. V primeru, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega od več zahtevkov ali glede dela tega tožbenega zahtevka, sodišče izda zamudno sodbo le glede tega dela zahtevka, o preostalem delu pa odloči s tako imenovano zavrnilno - nepravo zamudno sodbo.

5. Sodišče prve stopnje je glede odškodninskega zahtevka tožnikov izdalo zamudno sodbo, ker toženka v danem roku ni odgovorila na tožbo. Pasivnost toženke je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Zamudna sodba temelji na domnevi, da je toženka s svojo pasivnostjo, ko ni vložila odgovora na tožbo, priznala navedbe tožnikov glede dejanskega stanja. O slednjem ima izpodbijana sodba razloge v 8. točki obrazložitve.

6. Tako je sodišče prve stopnje glede na trditve v tožbi zaključilo, da toženkino ravnanje ni bilo dovolj skrbno in je s tem, ko ni poskrbela za to, da bi imela svojega psa, na javnem kraju na povodcu, opustila dolžno nadzorstvo nad psom. Imetnik psa mora namreč poskrbeti, da pes ne ogroža ljudi, to pa pomeni, da mora ukreniti vse kar je glede na konkretne razmere potrebno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna po drugem odstavku 158. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa krivdno odgovornost imetnika domače živali in določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

7. Druga in tretji tožnik sta vtoževala odškodnino za strah, ki sta ga utrpela, ko ju je napadel pes in ki ga doživljata še sedaj ob srečanju z drugimi psi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je drugi tožnici in tretjemu tožniku priznalo odškodnino iz naslova prestanega strahu, in sicer prvi tožnici v višini 500,00 EUR in tretjemu tožniku odškodnino v višini 300,00 EUR ter pri tem pravilno upoštevalo le strah, ki sta ga druga tožnica in tretji tožnik utrpela zase.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno odločilo o višini premoženjske škode, in sicer za škodo, ki je nastala prvemu tožniku, zaradi zdravljenja psa in izhaja iz računa Veterinarske bolnišnice v višini 150,48 EUR, in 500,00 EUR za škodo, ki mu je nastala zaradi smrti psa v višini 500,00 EUR. Tudi sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tako odmerjena odškodnina povsem primeren in v višino priznane škode nima pomislekov.

9. Nadalje pritožba graja tek zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine, saj s samim zahtevkom naj ne bi bila seznanjena pred vloženo tožbo. Tožniki so podali trditve o tem, da so toženko z zahtevkom seznanili s predpravdnim zahtevkom in zahtevajo zamudne obresti po izteku 15 dnevnega roka, odkar je toženka bila z zahtevkom seznanjena. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznane odškodnine (13. in 14. točke obrazložitve), pravilna.

10. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člena ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).