Appeal dismissed; prison sentence execution via community work rejected due to lack of mitigating circumstances.

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

[JEDRO]

V konkretnem primeru na strani obsojenca niso podane takšne okoliščine, ki bi opravičevale alternativno prestajanje kazni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A., z dne 12. 5. 2022, za izvršitev kazni osem mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 51147/2018 z dne 6. 1. 2022, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 51147/2018, z dne 20. 4. 2022, z delom v splošno korist, zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in mu kazen zapora spremeni v družbeno koristno delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje si je pri odločanju o predlogu obsojenega za alternativno prestajanje zaporne kazni pridobilo podatke iz kazenske evidence, iz katere izhaja, da je obsojeni predkaznovan, tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, iz poročila Probacijske enote pa izhaja, da je obsojeni invalidski upokojenec, ki prejema invalidsko pokojnino, sicer živi sam, pomaga pa svoji hčerki in skrbi za mater ter se nahaja kljub zdravstvenim težavam v splošno relativno dobrem psihofizičnem stanju. Glede na pridobljene podatke in okoliščine kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi s členom 54 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega je bila obsojenemu izrečena kazen zapora osem mesecev, in sicer same teže dejanja, vzroke za dejanje in nevarnost, ki jo obsojeni predstavlja za družbo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist pri obsojencu ne bi bila smotrna in zato njegovemu predlogu utemeljeno ni ugodilo.

5. Tudi po oceni pritožbenega sodišča kljub stališču teorije, da alternativne izvršitve kazni ni mogoče izključiti niti pri povratnikih, ni prezreti, da gre pri obsojencu za specialnega povratnika. Pri tem pa ni spregledati, da je pritožnik v predhodni zadevi bil obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ki je bilo storjeno prav tako na škodo nekdanjih obsojenčevih sodelavcev oziroma delodajalca s skrajno zavržnim motivom, ki ga je vodil k poškodovanju večjega števila avtomobilov sodelavcev. Vse to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki ocenjuje negativen odnos obsojenca do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih očitno ne spoštuje, obravnavano dejanje pa je očitno storil zato, ker je izgubil službo.

6. Glede na navedeno, in ker je sodišče prve stopnje opravilo ustrezno oceno okoliščin glede alternativnega prestajanja kazni in pravilno zaključilo, da ta pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna izvršitev ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti ne v smeri resocializacije obsojenca, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča pozitivna prognoza glede izvrševanja kaznivih dejanj pri obsojencu zaenkrat še ni podana.

7. Ker mora kazen zapora ohraniti svoje bistvo, in sicer je to neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenca tako ali drugače prizadene, saj mora biti koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo. V konkretnem primeru na strani obsojenca niso podane takšne okoliščine, ki bi opravičevale alternativno prestajanje kazni. Same okoliščine, na katere se obsojeni sklicuje v pritožbi, to je skrb za družino in odplačevanje kredita, že same po sebi ne morejo biti razlog za alternativno prestajanje kazni, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da bi to pomenilo, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznost skrbeti za družinske člane, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči. Finančno in zdravstveno stanje ter dejstvo, da je škoda poravnana ter da ta ni bila visoka, ter da kaznivih dejanj obsojeni ne bo ponavljal ter skrb za psa, tudi niso takšne narave, da bi opravičevale izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Na navedene okoliščine bi namreč moral obsojeni misliti še preden se je podal na kriminalno pot.

8. Iz navedenih razlogov, in ker obsojeni v pritožbi ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje namreč v konkretnem primeru ni našlo okoliščin na strani obsojenca, ki bi opravičevale alternativno prestajanje kazni, zato je ravnalo pravilno, ko je predlog obsojenega zavrnilo (člen 129.a Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

9. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilu člena 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi, pri odmeri katere je pritožbeno sodišče upoštevalo materialne razmere obsojenca.