Appeal allowed; High Court quashes first instance acquittal due to contradictory reasoning on defendant's capacity.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court of Maribor quashed the first-instance acquittal of the defendant for perjury, granting the prosecutor's appeal. The court found the lower court's reasoning contradictory, as it accepted a psychiatric expert's opinion that the defendant understood his actions while simultaneously concluding he lacked capacity to file a self-incrimination statement. Because the court failed to clearly explain how the defendant was capable of understanding the statement yet lacked the necessary mental capacity, the appeal was upheld, and the case was remanded for a new trial.
Legislator headnote
AI generatedZKP 371. 1. 11.; ZKP 392. 1.: Where a court of first instance reaches a contradictory conclusion regarding the defendant's capacity to understand the proceedings and file a self-incrimination statement without providing clear reasoning, the appeal is admissible and the judgment must be quashed.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
[JEDRO]
Okrožni državni tožilec sicer izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar je pritožbeno sodišče v navedbah, da je sodišče prve stopnje na eni strani povzemalo ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke B. B., da je obdolženi dne 8. 9. 2020 razumel pomen svojega dejanja in ravnanja ter se zavedal in razumel ustrezna opozorila, na drugi strani pa je iz lastnega zaključilo, da obdolženi dne 8. 9. 2020, ko je zoper sebe podal samoobtožbo, ni bil razpravno sposoben, prepoznalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po oceni pritožbenega sodišča tudi podana. Razlogi o odločilnih dejstvih, tj. glede vprašanja obdolženčeve prištevnosti tempore criminis v izpodbijani sodbi so popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo očitka storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. ter 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun.
2. Zoper takšno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja ter mu izreče predlagano pogojno obsodbo.
3. Zagovornik in obdolženi sta na pritožbo podala ločena odgovora, v okviru katerih se zavzemata za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Okrožni državni tožilec sicer izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar je pritožbeno sodišče v navedbah, da je sodišče prve stopnje na eni strani povzemalo ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke B. B., da je obdolženi dne 8. 9. 2020 razumel pomen svojega dejanja in ravnanja ter se zavedal in razumel ustrezna opozorila, na drugi strani pa je iz lastnega zaključilo, da obdolženi dne 8. 9. 2020, ko je zoper sebe podal samoobtožbo, ni bil razpravno sposoben, prepoznalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po oceni pritožbenega sodišča tudi podana. Razlogi o odločilnih dejstvih, tj. glede vprašanja obdolženčeve prištevnosti tempore criminis v izpodbijani sodbi so popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da se je obdolženi tekom postopka skliceval na psihične težave, da ni sposoben sodelovati v sodnem postopku in je posledično z namenom ugotoviti njegovo razpravno sposobnost pritegnilo sodnega izvedenca psihiatrične stroke B. B. Slednji je pri obdolžencu ugotovil znake paranoidne osebnostne motnje, katero pa je izključil kot duševno bolezen v ožjem pomenu besede in jo ovrednotil kot skupek osebnostnih značilnosti, ki ga zaznamujejo kot osebo. Izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da ta osebnostna motnja kot taka na realitetno kontrolo ne vpliva in zaključek, da bi naj obdolženi dne 8. 9. 2020, ko je zoper sebe podal samoobtožbo, razumel pomen svojega dejanja in ravnanja, ter da njegovo duševno stanje tistega dne na njegovo prištevnost ni vplivalo, je sodišče prve stopnje ocenilo kot zelo strokovno in izčrpno. Posledično je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno zapisalo, da ga iz navedenih razlogov v celoti sprejema, nato pa je v točki 10 obrazložitve cit. odločitve sprejelo zrcalno nasprotno ugotovitev, in sicer da obdolženi dne 8. 9. 2020, ko je zoper sebe podal samoobtožbo, ni bil razpravno sposoben zaradi svojih psihofizičnih lastnosti, kateri je sledil zaključek, da tako samoobtožbe zoper sebe ni bil sposoben razumeti. Takšno razlogovanje pa je popolnoma nejasno in samo s seboj v precejšnjem nasprotju.
6. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zaradi narave ugotovljene kršitve pritožbeno sodišče ni moglo presojati preostalih pritožbenih navedb v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bo zatorej v ponovljenem postopku kritično premotrilo tudi morebitno utemeljenost le-teh, izvedlo bo vse listinske in personalne dokaze, ki so potrebni za pravilno in popolno razjasnitev dejanskega stanja, nato pa v zadevi ponovno odločilo.
7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.