Appeal dismissed; ordinary risks of a slight slope do not constitute negligence requiring prevention.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Protipravnega ravnanja toženkinega zavarovanca ni bilo, saj običajni riziki ne sodijo v kategorijo tiste objektivno predvidljive škodne nevarnosti, ki bi jo bilo treba preprečiti. Toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati, da bi opustil kaj, kar bi bil dolžan storiti. Tožnik ni dokazal, da bi bila pohodna površina kakorkoli nadobičajno zdrsljiva, zaradi materiala, naklona ali kakšnega posebnega madeža. Pritožnik se moti, da je bilo to dokazno breme na toženki, ki da se mora ekskulpirati. Tako bi bilo, če bi tožnik dokazal, da je škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja. Ni vsaka škoda taka, tj. posledica nedopustnega ravnanja nekoga drugega. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bila pri tožniku plod nesrečnega slučaja oz. njegove premajhne pazljivosti, saj je na razmeroma ozki in kratki poti, ki se le zelo rahlo spušča imel za oprijem na voljo tudi ograjo, ki pa je očitno ni uporabil.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu toženka plača odškodnino zaradi padca pri njenem zavarovancu A., d. o. o., ker je presodilo, da površina, na kateri je tožnik padel, ni bila nevarna, ni pa niti dokazal kakšnega protipravnega ravnanja toženkinega zavarovanca.

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil, nominalno iz vseh razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oz. razveljavi, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je nesporno ugotovljeno, da je škoda nastala, ko je 25. 10. 2016 padel v prostorih družbe A.; ker je vzročna zveza med padcem in škodo očitna, bi morala toženka dokazati, da njen zavarovanec ni bil kriv za padec. Vendar pa ni dokazala, da bi pot do ambulante redno čistila in vzdrževala, da ne bi bila drseča. Poudarja, da je padel na poti navzdol, ploščice so pod naklonom, in sicer ker mu je zdrsnilo zaradi spolzkih tal. Treba bi bilo upoštevati naklon in smer hoje, v teh okoliščinah pa so ploščice same po sebi povečan vir nevarnosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ni sporno, da je tožnik padel in se poškodoval na poti iz zobne ordinacije toženkinega zavarovanca. Ta je jasno razvidna iz barvnih fotografij, ki jih je predložil tožnik. Gre za z granitnimi ploščami tlakovano pot ob hiši, na drugi strani poti pa je kovinska ograja.

7. Nobenega dvoma ni, da taka tlakovana pot, četudi v rahlem naklonu, ne predstavlja povečanega vira nevarnosti za uporabnike ne glede na smer njihove hoje, zato objektivna odgovornost njenega imetnika (149. čl. Obligacijskega zakonika - OZ) ne pride v poštev, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. Tudi glede zatrjevane krivdne odgovornosti je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Krivda se sicer res domneva, vendar je odškodninska obveznost podana le tedaj, če je škoda posledica nedopustnega ravnanja (storitve ali opustitve). Pravilno je pravno izhodišče, da je opustitev nekega ravnanja protipravna, tj. nedopustna (le) tedaj, ko stranki dejanje, ki ga je opustila, nalagajo posebni predpisi, ali pa če to izhaja iz splošnega načela prepovedi povzročanja škode, odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera. 1

9. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da protipravnega ravnanja toženkinega zavarovanca ni bilo, saj običajni riziki ne sodijo v kategorijo tiste objektivno predvidljive škodne nevarnosti, ki bi jo bilo treba preprečiti. Tlakovane pohodne površine tudi v rahlem naklonu so nekaj povsem običajnega in nikakor ne nepričakovanega. Tudi to, da so zunanje pohodne površine občasno umazane, prašne ali vlažne, je običajno. Vsak mora biti pri hoji pozoren, kam in kako stopi, in mora najprej sam paziti, da ne utrpi škode; tudi to izhaja iz splošnega načela „nikomur ne škoduj“ (10. čl. OZ - neminem laedere). Rahla klančina je povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega ukrepanja. Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb na mestu, kjer je padel tožnika, ni prihajalo. Če ni kakšne posebej neugodne ali neobičajne okoliščine, ki v obravnavanem primeru ni izkazana, gre pri zdrsu oz. padcu za plod lastne premajhne pozornosti ali naključja, ki ga mora trpeti tisti, ki se mu takšno naključje primeri. 2

10. Toženkinemu zavarovancu torej ni mogoče očitati, da bi opustil kaj, kar bi bil dolžan storiti. Tožnik ni dokazal, da bi bila pohodna površina kakorkoli nadobičajno zdrsljiva, zaradi materiala, naklona ali kakšnega posebnega madeža. Pritožnik se moti, da je bilo to dokazno breme na toženki, ki da se mora ekskulpirati (1. odst. 131. čl. OZ). Tako bi bilo, če bi tožnik dokazal, da je škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja. Ni vsaka škoda taka, tj. posledica nedopustnega ravnanja nekoga drugega. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bila pri tožniku plod nesrečnega slučaja oz. njegove premajhne pazljivosti, saj je na razmeroma ozki in kratki poti, ki se le zelo rahlo spušča, imel za oprijem na voljo tudi ograjo, ki pa je očitno ni uporabil.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP), s stroškovno zahtevo vred (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

1 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012, zlasti 8. točko obrazložitve.

2 Prim. odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča v podobnih primerih: II Cp 3559/2009, II Cp 732/2013, II Cp 2883/2013, II Cp 2999/2013, I Cp 1284/2015 in mnoge druge.