Court partially allows appeal to require cost assessment order to be linked to main judgment for enforcement.

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi:

»Stroški, ki sta jih tožeči stranki dolžni v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki v skladu z II. točko sodbe Okrajnega sodišča v Kranju, P 22/2019-36 z dne 19. 9. 2021, se odmerijo v višini 1.111,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.«

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeči stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Izrek sklepa o odmeri višine stroškov na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP je potrebno oblikovati tako, da le-ta ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova, temveč zgolj odmero višine in da je sklep o višini stroškov organsko vezan na odločitev o temelju stroškovne obveznosti, ki pa je vsebovana v odločbi o glavni stvari. Če bi tožnici uspeli z izrednimi pravnimi sredstvi, tako oblikovan izrek (kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa) ne more biti samostojen izvršilni naslov, temveč je izpodbijani sklep izvršilni naslov za izterjavo stroškovne obveznosti le v povezavi z odločitvijo o temelju stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari (sodbi). Mogoče je potegniti vzporednico z izreki, kakršni so bili v uporabi pred novelo ZPP-E v primeru, ko se je pravdni postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine ali s tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga in je sodišče v sodbi odločilo, ali sklep o izvršbi oziroma plačilni nalog ostane v veljavi ali ne in v kakšnem delu, tako da sta izvršilni naslov tvorila skupaj sodba (v kateri je odločeno o usodi sklepa o izvršbi oziroma plačilnega naloga) in sklep o izvršbi oziroma plačilni nalog.

[OBRAZLOŽITEV]

1. V obravnavani zadevi je sodišče o glavni stvari odločilo s sodbo z dne 19. 9. 2021, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2121/2021 z dne 13. 1. 2022. Z II. točko sodbe je sodišče prve stopnje odločilo: »Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške tega postopka. O višini stroškov bo odločeno s posebnim sklepom.«

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče na podlagi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku 1 odločilo o stroških postopka, ki jih je odmerilo na 1.111,80 EUR s pripadki, tožnici pa sta jih dolžni povrniti v roku 8 dni od vročitve izpodbijanega sklepa.

3. Zoper sklep se pritožujeta tožnici in med drugim navajata, da sta zoper pravnomočno sodbo vložili predlog za dopustitev revizije. Če bosta z revizijo uspešni in bo odločitev razveljavljena, bo razveljavljen tudi temelj za odmero stroškov, kar pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, saj je oblikovan neodvisno od sodbe. V primeru uspeha v revizijskem postopku bo izpodbijani sklep povzročil »osamosvojitev« obveznosti iz izpodbijanega sklepa in bo obstajala stroškovna obveznost tožnic ne glede na usodo glavne zadeve, kar pa ne more biti cilj 163. člena ZPP. Izpodbijani sklep bi lahko določal samo višino stroškov, ne pa tudi temelja obveznosti. Primerno bi bilo, da sodna praksa ne odloča o stroških, dokler so v teku postopki z izrednimi pravnimi sredstvi, ali pa oblikuje izreke na način, da bo popolnoma jasno, da obstoji obveznost plačila stroškov samo tako dolgo, dokler velja temeljna odločitev o glavni stvari in da stroški akcesorno delijo usodo odločitve o glavni stvari. Napačno je določen tudi tek zakonskih zamudnih obresti. Obveznost plačati stroške je vzpostavljena s pravnomočnostjo sklepa o stroških, obresti pa začnejo teči z zamudo, torej po poteku paricijskega roka od pravnomočnosti in ne od vročitve prvostopenjskega sklepa.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je deloma utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zakonodajna rešitev četrtega odstavka 163. člena, ki jo je uvedla novela ZPP-E 2 in ki omogoča sodiščem, da o višini stroškov odločijo s posebnim sklepom (na tem mestu se pritožbeno sodišče ne bo spuščalo v razpravo o smiselnosti in smotrnosti take zakonske ureditve), zares lahko privede do situacije, ki jo izpostavlja pritožba: Če stranka s pritožbo ne uspe, postane odločba o glavni stvari pravnomočna, torej nastopijo pogoji, da sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči tudi o višini stroškov. Toda če ta stranka pozneje uspe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, se lahko zgodi, da bo glede glavne stvari uspela, kljub temu pa bo morala nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, saj je bil sklep o stroških izdan v skladu z zakonom (četrtim odstavkom 163. člena ZPP) v času, ko je prvotna odločitev o glavni stvari še bila pravnomočna in veljavna. 3

7. Glede na izpostavljeni problem sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je treba izrek sklepa o odmeri višine stroškov na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP oblikovati tako, da le-ta ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova, temveč zgolj odmero višine in da je sklep o višini stroškov organsko vezan na odločitev o temelju stroškovne obveznosti, ki pa je vsebovana v odločbi o glavni stvari. Če bi tožnici uspeli z izrednimi pravnimi sredstvi, tako oblikovan izrek (kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa) ne more biti samostojen izvršilni naslov, temveč je izpodbijani sklep izvršilni naslov za izterjavo stroškovne obveznosti le v povezavi z odločitvijo o temelju stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari (sodbi). Mogoče je potegniti vzporednico z izreki, kakršni so bili v uporabi pred novelo ZPP-E v primeru, ko se je pravdni postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine ali s tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga in je sodišče v sodbi odločilo, ali sklep o izvršbi oziroma plačilni nalog ostane v veljavi ali ne in v kakšnem delu, tako da sta izvršilni naslov tvorila skupaj sodba (v kateri je odločeno o usodi sklepa o izvršbi oziroma plačilnega naloga) in sklep o izvršbi oziroma plačilni nalog. 4

8. V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep deloma spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa. Ni pa sledilo predlogu, da se z izdajo sklepa o višini stroškov počaka, saj za tako postopanje v zakonu ni podlage.

9. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z zapadlostjo stroškovne obveznosti. Paricijski rok za stroške postopka prične teči z vročitvijo sklepa o odmeri stroškov in ne šele s pravnomočnostjo tega sklepa, kot se neutemeljeno zavzema pritožba. Obveznost povrnitve stroškov postopka nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške je dolžan povrniti in kolikšni so ti stroški, ne glede na to, ali je zoper odločbo vložena pritožba ali ne. 5

10. Glede na navedeno pritožba v delu, ko izpodbija začetek teka paricijskega roka za povrnitev stroškov, ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo ter sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker sta tožnici s pritožbo uspeli le deloma, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sami nosita svoje pritožbene stroške.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3, in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/2017).

3 Temu problemu se da v celoti izogniti, če sodišče, tako kot pred novelo ZPP-E, skupaj z odločitvijo o glavni stvari odmeri tudi stroške.

4 Pri čemer se je sklep o izvršbi zopet skliceval na predlog za izvršbo, ki je vseboval dajatveni del, analogen klasičnemu denarnemu tožbenemu zahtevku.

5 Glej načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006; glej tudi zadeve VSL I Cp 1971/2020, IV Cp 2234/2018, II Cpg 913/2013, III Cp 406/2000 in številne druge.