Appeal dismissed; statutory appeal period not extendable; blind party request for large print ignored due to lack of explanation.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoj strošek odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Roka za vložitev pritožbe ne določi sodišče, ampak ga določa zakon. Pritožbeni rok je torej zakonski rok in ni podaljšljiv.

Tretja toženka je v prošnji z dne 18. 6. 2022 prosila za vročitev sodbe v velikem tisku (pisava vsaj 18 pt, in presledki med vrsticami 1,5 ter z lahko berljivim tipom pisave npr. Tahoma) oziroma tako, da jo bo lahko sama prebrala in proučila. Razloga za seznanitev s sodbo na predlagani način ni navedla oziroma svoje prošnje ni obrazložila. Tako ni jasno, ali gre morda za invalidno osebo. Ne glede na to bi jo moralo sodišče pozvati, da svoj predlog oziroma prošnjo ustrezno pojasni oziroma obrazloži. Če gre za invalidno osebo sodišče zavezujejo določbe ZIMI.

V prvem odstavku 7. člena ZIMI je mdr. določeno, da ima slabovidni pravico, da se mu v vseh postopkih pred državnimi organi zagotovi dostop do vseh pisanj v postopku v zanj razumljivi obliki, ti pa mu morajo to pravico zagotoviti. V drugem odstavku 7. člena ZIMI pa je določeno, da se pravica iz prvega odstavka zagotovi na način, ki ga izbere slabovidna, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slabovidne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožencem podaljša rok za odgovor na dopis z dne 9. 6. 2022 in se osemdnevni rok podaljša za nadaljnjih 30 dni. Hkrati je zavrnilo njihov predlog za podaljšanje roka za vložitev pritožbe zoper sodbo VI P 614/2021 z dne 27. 5. 2022.

2. Toženci so zoper odločitev o predlogu, s katerim niso uspeli, vložili pravočasno laično pritožbo. Menijo, da pritožba ne more biti podana zgolj v osemdnevnem roku in da jim je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo ustavno pravico do pritožbe. Navedli so, da je imela ena od toženk operacijo pri maksilofacialnem in oralnem kirurgu, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri podaljšanju roka za odgovor na omenjeni dopis ne pa tudi pri podaljšanju roka za pritožbo. Roka za vložitev pritožbe ni podaljšalo zaradi knjige (Pravdni postopek, zakon s komentarjem) nekega profesorja. V nadaljevanju pritožbe ponavljajo svoje ugovore iz prvostopenjskega postopka zoper vtoževano terjatev. Navajajo še, da je tretja toženka v prošnji za podaljšanje rokov zaprosila sodišče prve stopnje, da ji vroči sodbo v velikem tisku (pisava vsaj 18 pt, in presledki med vrsticami 1,5 ter z lahko berljivim tipom pisave npr. Tahoma), da jo bo lahko sama prebrala in proučila, vendar sodišče na njeno prošnjo ni odgovorilo.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala, da naj jo pritožbeno sodišče zavrže podrejeno pa zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje roka za vložitev pritožbe ni podaljšalo zato, ker je tako določeno v zakonu. Iz prvega odstavka 110. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izhaja, da so roki določeni z zakonom (zakonski roki) ali pa jih določi sodišče (sodni roki), iz drugega odstavka 110. člena ZPP pa izhaja, da se lahko podaljša le sodni rok, če so za to opravičeni razlogi. Roka za vložitev pritožbe ne določa sodišče ampak ga določa zakon. V obravnavanem primeru je bila sodba izdana v sporu majhne vrednosti, to pa so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR. V teh sporih zakon določa rok osem dni za pritožbo zoper sodbo oziroma sklep (tretji odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni rok je torej zakonski rok (z zakonom določen), ki glede na omenjeno zakonsko določilo drugega odstavka 110. člena ZPP ni podaljšljiv. Sodišče prve stopnje ga zato ne le ni moglo ampak tudi ni smelo podaljšati, saj bi sicer ravnalo v nasprotju z zakonom. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

6. Toženci v pritožbi še navajajo, da je tretja toženka v prošnji za podaljšanje rokov zaprosila sodišče prve stopnje tudi, da ji vroči sodbo na takšen način, da jo bo lahko sama prebrala in proučila, vendar pa da sodišče na njeno prošnjo ni niti odgovorilo. Navedeni očitek neodgovora drži. Tretja toženka je v prošnji z dne 18. 6. 2022 prosila za vročitev sodbe v velikem tisku (pisava vsaj 18 pt, in presledki med vrsticami 1,5 ter z lahko berljivim tipom pisave npr. Tahoma) oziroma tako, da jo bo lahko sama prebrala in proučila. Razloga za seznanitev s sodbo na predlagani način ni navedla oziroma svoje prošnje ni obrazložila. Tako ni jasno, ali gre morda za invalidno osebo. Ne glede na to bi jo moralo sodišče pozvati, da svoj predlog oziroma prošnjo ustrezno pojasni oziroma obrazloži. Če gre za invalidno osebo sodišče zavezujejo določbe Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI). 1 V prvem odstavku 7. člena ZIMI je mdr. določeno, da ima slabovidna pravico, da se ji v vseh postopkih pred državnimi organi zagotovi dostop do vseh pisanj v postopku v zanjo razumljivi obliki, ti pa ji morajo to pravico zagotoviti. V drugem odstavku 7. člena ZIMI pa je določeno, da se pravica iz prvega odstavka zagotovi na način, ki ga izbere slabovidna, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slabovidne. O prošnji oziroma predlogu tretjetoženke bo torej sodišče prve stopnje še moralo odločiti.

7. Odločitev o stroških tožničinega odgovora na pritožbo temelji na določilih prvega odstavka 155. člena v zvezi z 165. člena ZPP. Strošek odgovora na pritožbo, v katerem zgolj ponavlja zaključke prvostopenjskega sodišča, ni mogoče šteti za potreben, zato ga mora tožnica kriti sama.

1 Uradni list RS šz 94/2010 in nadaljnji.