Court allows appeal against traffic fine, ruling failure to verify disputed facts via evidence violated fair trial rights.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

[JEDRO]

Sodišče bi dejanske ugotovitve iz odločbe o prekršku moralo preverjati z izvedbo predlaganih dokazov, pri čemer ne zadošča, da te dokaze formalno izvede, ampak morajo biti dokazi po vsebini usmerjeni k razjasnitvi spornih dejstev, sicer bi bila pravica do zaslišanja prazna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ajdovščini zavrnilo zahtevo storilcev za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Policijske postaje Ajdovščina št. 5550087827219 z dne 28.2.2020, s katero sta bila spoznana za odgovorna za v uvodu citirane prekrške in s katero jima je bila izrečena enotna globa in sicer pravni osebi v znesku 10.625,00 EUR, odgovorni osebi pa v znesku 1.062,00 EUR. Oba storilca morata plačati tudi stroške postopka.

2. Zoper sodbo se oba storilca pritožujeta, vsak s svojo po vsebini praktično povsem enako pritožbo. V njej najprej očitata sodišču kršitev postopka, ker je sodbo oprlo na uradni zaznamek policista A. A. o tem, kaj naj bi mu povedala priča B. B., česar po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne bi smelo. Storilcev pa s tem uradnim zaznamkom tudi ni seznanilo, prav tako ni z uradnim zaznamkom seznanilo priče B. B., ko ga je zaslišalo. Iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja, kdo naj bi bila oseba, ki je sedela v vozilu poleg B. B., zato so zaključki sodišča, da naj bi šlo za poskusno vožnjo neizkazani. Če je že ugotovilo razhajanje med izpovedjo B. B. in uradnim zaznamkom, bi sodišče moralo zaslišati policista A. A., pri čemer ne gre spregledati, da je policist uradni zaznamek izdelal 14.1.2020, torej po tem, ko sta se pritožnika že izjavila o dejstvih in okoliščinah prekrška in tri mesece po dogodku (prekršek se je zgodil 10.10.2019). Sodišče teh okoliščin ni presojalo in je odločilo, ne da bi o vsebini uradnega zaznamka seznanilo pritožnika, s takim postopanjem je bila obdolženima kršena tudi pravica do poštenega sojenja. V nadaljevanju pritožnika podajata svojo dokazno oceno in ponavljata navedbe iz izjave in zahteve za sodno varstvo o poteku dogodkov. Menita, da je postopek pokazal, da je neveljavne registrske tablice namestil B. B. in to mimo vedenja in proti volji pritožnikov. B. B. je s ključi avtomobila razpolagal, da avtomobil pokaže potencialnim kupcem, ni pa bila predvidena nobena preizkusna vožnja. Pri razlogih sodbe, da gre za rabljeno vozilo in da naj bi bilo zato logično, da želi kupec vozilo tudi preizkusiti, pa gre za sklepanje sodišča, ki ne vzdrži presoje. Če bi se kupec odločil za nakup, bi v Ajdovščino prišla odgovorna oseba, s katero bi kupec sklenil pogodbo, in takrat bi uredili vse potrebno za preizkusno vožnjo. Ker vozilo ni bilo namenjeno za vožnjo v cestnem prometu, ni bilo potrebno niti zavarovanje. S tem, ko na vozilu ni bilo preizkusnih tablic, sta obdolženca jasno pokazala, da B. B. avta ne sme peljati (B. B. je znano, da ne sme voziti brez registrskih tablic).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Odločilni dejanski zaključek v izpodbijani sodbi je, da je bil avtomobil, last A. d.o.o., na katerem so bile nameščene neveljavne registrske tablice, v časovnih in krajevnih okoliščinah iz izreka odločbe o prekršku na preizkusni vožnji za potrebe prodaje avtomobila. Ker je bil torej prekršek storjen v imenu in za račun pravne osebe in z njenimi sredstvi, je po 14. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) zanj odgovorna pravna oseba (posledično pa tudi njena odgovorna oseba). Do takega zaključka sodišče ni prišlo na podlagi v dopolnitvi dokaznega postopka (četrti odstavek 63. člena ZP-1) izvedenih dokazov, saj zaslišana C. C. in B. B. tega nista potrdila, temveč na podlagi uradnega zaznamka v spisu prekrškovnega organa, izdelanega ob predložitvi zadeve sodišču, in iz katerega izhaja, da naj bi B. B. policistu povedal, da ima v vozilu potencialnega kupca in da sta šla na preizkusno vožnjo. C. C. in B. B. o zapisu v uradnem zaznamku nista bila zaslišana in jima ta ni bil predočen. Podatki spisa tudi pokažejo, da storilca pred podajo izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška in pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo nista imela možnosti seznaniti se z očitkom, da je šlo za preizkusno vožnjo (v pozivu prekrškovnega organa in v njegovi odločbi tak očitek ni konkretiziran).

5. V zahtevi za sodno varstvo (in pred tem v izjavi o dejstvih in okoliščinah) sta storilca trdila, da je B. B. vozil vozilo in ga opremil s ponarejenimi registrskimi tablicami proti volji lastnice in brez njenega dovoljenja, da torej ni ravnal v njenem imenu in za njen račun. Prav tako pa naj bi storili vse, kar je mogoče, da se nepooblaščena uporaba vozila prepreči (saj nanj niso namestili preizkusnih tablic). Za svoje navedbe sta storilca predlagala tudi primerne dokaze. V okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo dejansko stanje ni predmet preizkusa po uradni dolžnosti, zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja ponovno, temveč mora izvajati dokaze (in na njihovi podlagi ugotavljati dejansko stanje) le v primeru, da kršitelj v zahtevi za sodno varstvo z obrazloženimi navedbami vzbudi dvom v odločilne dejanske ugotovitve prekrškovnega organa in predlaga dokaze, z izvedbo katerih bi lahko izkazal svoje trditve, če bi z njimi uspel. V predmetni zadevi je podana prav taka situacija. Zaključek, da je B. B. ravnal v imenu in za račun pravne osebe v odločbi prekrškovnega organa ni bil obrazložen, storilca sta podala ustrezne navedbe, da ni šlo za tako ravnanje, in zanje predlagala primerne dokaze. Sodišče bi dejanske ugotovitve iz odločbe o prekršku zato moralo preverjati z izvedbo predlaganih dokazov, pri čemer pa ne zadošča, da te dokaze formalno izvede, ampak morajo biti dokazi po vsebini usmerjeni k razjasnitvi spornih dejstev, sicer bi bila pravica do zaslišanja (oziroma do izjave) prazna.

6. Ker tega ni storilo, je dejansko odvzelo storilcema na podlagi povedanega podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena ZPP) in sicer bo pri ponovnem odločanju moralo ustrezno dopolniti dokazni postopek in storilcema omogočiti, da se o očitkih prekrškovnega organa po vsebini izjavita.