Appeal dismissed; claim rejected as time-barred under media law despite alleged procedural violations.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Treba je izhajati iz domneve o resničnosti tistega, kar izkazuje zapisnik o naroku, čeprav je tožnica njegov podpis odklonila. Nasprotnega ne more dokazati zgolj s svojimi trditvami.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za objavo popravka na izjavo nekdanjega ministra za zdravje A. A. iz tiskovne konference Vlade RS dne 3. 3. 2022 o aktualnem stanju glede bolezni COVID 19. Obrazložilo je, da je bila tožničina tožba z dne 12. 5. 2022 prepozna, zato se z njeno vsebino ni ukvarjalo. Tožnica bi jo morala vložiti v 30 dneh od preteka roka za objavo, ki je potekel najkasneje 8. 4. 2022 (ta je bil 48 ur od zahteve, ker je šlo za objavo v elektronski publikaciji). Sodišče je ugotovilo še, da tožnica objave popravka ni zahtevala od odgovornega urednika medija.

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje. Navaja, da je sodnica kršila postopek, ker ni zabeležila, da je po njenem pozivu tožila pravo stranko, namreč B. B., pač pa je ta dokaz uničila. Intervenient in odvetnik sta na sodišču lagala, da je zahtevo poslala z navadno pošto, ne pa s povratnico. Navaja, da jo je sodnica ustrahovala, da bo krila stroške intervenienta. Sodnica je večkrat izjavila, da je ustava in zakon ne zanimata, pa tega ni vpisala v zapisnik. Najprej bi se bilo treba pogovoriti o vsebini odgovora, to pa je, da je bivši minister s podpisom naročilnice priznal, da varnost in učinkovitost cepiva Comirnaty nista poznana. Z objavo odgovora bi se ščitila pravica vseh državljanov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni storilo relevantnih kršitev določb postopka, odločitev je tudi materialnopravno pravilna, kaj in kdaj je bilo objavljeno, pa ni sporno.

6. Zapisnik o naroku za glavno obravnavo 29. 8. 2022 ne potrjuje nobene od pritožničinih navedb - o subjektivni spremembi tožbe, o domnevnem uničenju dokazov, niti ni v njem zavedenih izjav o tem, da se zakoni in ustava zadeve ne tičejo. Na predložitvenem poročilu prvostopenjskega sodišča tudi ni nobenih pojasnil k očitkom o domnevnih kršitvah postopka. Treba je izhajati iz domneve o resničnosti tistega, kar izkazuje zapisnik o naroku, čeprav je tožnica njegov podpis odklonila; nasprotnega ne more dokazati zgolj s svojimi trditvami.

7. Vendar bi bile tudi sicer vse očitane domnevne kršitve relativnega pomena, torej take, da na odločitev v konkretnem primeru ne bi mogle vplivati. Ključni razlog za zavrnitev tožničine tožbe je bila ugotovitev, da je tožničina tožba prepozno vložena, to je po preteku zakonskega prekluzivnega 30 dnevnega roka od poteka roka za objavo popravka (2. odst. 33. čl. Zakona o medijih - ZMed). Za tožnico sporne izjave so bile podane na tiskovni konferenci 3. 3. 2022 in tedaj objavljene v elektronskem mediju (X.). Tožnica je zahtevo za popravek naslovila 1. 4. 2022 (tudi če zanemarimo, da ne na pravo osebo, ki je odgovorni urednik medija; 1. odst. 33. čl. ZMed). Zahteva je k naslovniku prispela najkasneje 5. 4. 2022 in najkasneje 8. 4. 2022 se je rok za objavo iztekel (rok je bil 48 ur, ker je šlo nesporno za objavo v elektronski obliki; 3. al. 2. odst. 27. čl. ZMed), kar pomeni, da je tožba z dne 12. 5. 2022 vložena prepozno. Kako naj bi k drugačni presoji vodila nejasna navedba, da naj bi tožena stranka in odvetnik lagala o načinu tožničinega pošiljanja zahteve, pritožba ne obrazloži.

8. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal relevantnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).