Appeal dismissed; defendant failed to prove improper service despite mailbox key issues.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Vročevalec na vročilnici ni zaznamoval, da bi bilo s predalčnikom karkoli narobe oziroma da bi bil ta neuporaben. Ker je vročilnica javna listina, se šteje, da so dejstva, ki so v njej navedena, resnična (224. člen ZPP). Toženec je tisti, ki mora trditi in dokazati, da je bila vročitev napačno opravljena. S trditvami o tem, da je s ključem mogoče odpreti več predalčnikov, pa pravilnosti vročitve toženec ne more izpodbiti. Toženec je namreč tisti, ki je dolžan zagotoviti ustreznost predalčnika, kar vključuje tudi to, da mora biti njegova vsebina dostopna samo njemu. Toženec pa je glede na lastne trditve ravnal neskrbno in kljub vedenju o zatrjevani možnosti, da nekdo razpolaga s ključem, ki odpira tudi njegov predalčnik, ni poskrbel, da nekdo drug ne more dostopati do vsebine njegovega predalčnika. Zato se na pomanjkljivosti predalčnika ne more uspešno sklicevati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se je dolžna tožena stranka v roku 15 dni izseliti iz nepremičnine ID znak del stavbe 000, ki v naravi predstavlja stanovanje št. ..., v ... etaži, v izmeri 47,56 m2, v stanovanjski stavbi na naslovu ..., ter navedeno nepremičnino prazno oseb izročiti v posest tožečima strankama (točka I izreka). Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 18.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2021 dalje do plačila (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 409,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožil toženec. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ga je sodba presenetila. Živi v bloku, ki ima veliko stanovanj in veliko poštnih predalov. Ključi za odklepanje predalov niso individualizirani, s ključem je mogoče odpreti več predalčnikov. To so že večkrat preizkusili stanovalci. Če kdo izgubi ključ, si ga izposodi od sostanovalcev in poizkuša. Če ne v prvem poizkusu, pa v tretjem, vedno se najde ključ, ki odpre predalčnik. Toženec ne more trditi z gotovostjo, da mu je kdo odpiral in vzel pošto, a izključeno ni. Tudi njegov sin – prvi tožnik je imel tako ključ od bloka kot ključ od poštnega predala. Toženec kot možen vzrok nevročitve navaja tudi površno delo poštarjev. Ti se zelo pogosto menjavajo in niso pozorni na skladnost naslovov na pošiljkah in predalih. V bloku pogosto prihaja do jeze in prepirov, ker so pošiljke v nepravih predalčnikih in celo v nepravih stavbah, priimki pa so enaki in podobni. Predlaga svoje zaslišanje, ogled poštnih predalov in preizkus s ključi. Z opustitvijo vročitve je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1 ), saj tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in ki niso dokazno podprta. Tožnika v spis nista predložila nobenega dokaza, da bi kdaj koli zahtevala od toženca plačevanje uporabnine ali najemnine. Pravna podlaga za mesečne zahtevke od 30.9.2018 ne obstaja. Tožnika bi morala med drugim zatrjevati in izkazati lastno prikrajšanje zaradi neuporabe stvari, ki se kaže kot obogatitev zaradi uporabe stvari na strani toženca. Toženec je bil do prejema zamudne sodbe dobroverni posestnik stvari (95. člen SPZ), zato ni dolžan povrniti vrednosti donosov (plodov) nepremičnine, ki se pri stanovanju kaže kot uporabnina. Tožnika nista navedla nobenega konkretnega srečanja s tožencem, na katerem bi zahtevala plačevanje najemnine oziroma uporabnine.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Iz vročilnice, ki je pripeta k list. št. 7 spisa, je razvidno, da je bilo v toženčevem predalčniku puščeno tako obvestilo o prispeli pošiljki kot kasneje tudi sama tožba s prilogami. Vročevalec na vročilnici ni zaznamoval, da bi bilo s predalčnikom karkoli narobe oziroma da bi bil ta neuporaben. Ker je vročilnica javna listina, se šteje, da so dejstva, ki so v njej navedena, resnična (224. člen ZPP). Toženec je tisti, ki mora trditi in dokazati, da je bila vročitev napačno opravljena. S trditvami o tem, da je s ključem mogoče odpreti več predalčnikov, pa pravilnosti vročitve toženec ne more izpodbiti. Toženec je namreč tisti, ki je dolžan zagotoviti ustreznost predalčnika, kar vključuje tudi to, da mora biti njegova vsebina dostopna samo njemu. Toženec pa je glede na lastne trditve ravnal neskrbno in kljub vedenju o zatrjevani možnosti, da nekdo razpolaga s ključem, ki odpira tudi njegov predalčnik, ni poskrbel, da nekdo drug ne more dostopati do vsebine njegovega predalčnika. Zato se na pomanjkljivosti predalčnika ne more uspešno sklicevati. Trditve o nevestnem delu poštarjev so pavšalne, preveč hipotetične, zato z njimi toženec ne more izpodbiti resničnosti podatkov, navedenih v vročilnici o tem, da je bilo obvestilo o pošiljki in nato tudi sama pošiljka (tožba s prilogami) tožencu pravilno vročena v njegov predalčnik.

6. Neutemeljene pa so tudi navedbe toženca o tem, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, se šteje, da so dejstva, ki so navedena v tožbi, resnična. Resničnosti teh dejstev sodišče zato ne preverja z izvedbo dokazov, predloženi dokazi zgolj ne smejo biti v nasprotju z dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek (4. točka 1. odst. 318. člena ZPP). Pritožbene trditve o tem, da so dejstva dokazno nepodprta, zato niso utemeljene. Tožba je v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine, sklepčna. Tožnika sta v tožbi navedla, da toženec brez pravnega naslova uporablja njuno stanovanje vse od leta 2018, sama pa sta zaradi tega prikrajšana za uporabo lastnega stanovanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ 2 ), ki določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Nepotrebno je, da bi tožnika za utemeljenost njunega tožbenega zahtevka od toženca morala predhodno zahtevati plačevanje uporabnine. To dejstvo vpliva zgolj na to, kdaj je nastopila toženčeva zamuda s plačilom uporabnine (šele z vložitvijo tožbe). Toženec se glede na dejstvo, da za uporabo sporne nepremičnine nima pravnega naslova, neutemeljeno sklicuje na to, da je dobroverni posestnik.

7. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP), tožnika pa z odgovorom na pritožbo nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato do povrnitve teh stroškov nista upravičena (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami

2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami