Appeal dismissed; financial hardship alone cannot justify failure to fulfill restitution condition in probation.

I. Pritožba zagovornika obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Materialno premoženjski položaj obsojenke torej ni edino merilo, ki izkazuje obsojenkin odnos do izvršenega kaznivega dejanja, oziroma njegovih posledic. Slabše premoženjsko stanje obsojenke, na kar se v pritožbi sklicuje obsojenkin zagovornik, torej ni in ne more biti edini pokazatelj upravičenosti neizpolnitve posebnega pogoja, kot skuša to v pritožbi prikazati obsojenkin zagovornik.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojeni A. A. pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti II Kp 59805/2020 z dne 17. 12. 2020, ki je postala pravnomočna 10. 2. 2021 in s katero je bila obsojenki določena kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne stori novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovanki povrne škodo, ki jo je povzročila s kaznivim dejanjem, preklicalo in obsojenki tri mesečno zaporno kazen izreklo. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila obsojenka oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžna pa je bila povrniti potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojenkin zagovornik, ki je v uvodu pritožbe navedel, da sodbo izpodbija v celotnem obsegu iz vseh pritožbenih razlogov. Katere konkretne pritožbene razloge je imel v mislih, ni konkretiziral, saj ni navedel katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP ima v mislih, iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati, da graja odločitev prvostopnega sodišča, s katero ne soglaša in pritožbenemu sodišču predlaga, da pogojne obsodbe obsojenki ne prekliče in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo pri v pogojni obsodbi določeni, vendar neizrečeni kazni je v tem, da se storilcu, ki je sicer pravnomočno spoznan za krivega, ponudi možnost, da spremeni svoj odnos do kaznivega dejanja in da pokaže, da je vreden zaupanja družbe, kar med drugim izkaže s tem, da v preizkusni dobi ne stori novega kaznivega dejanja in da odpravi posledice (ali vsaj izkaže takšno željo oziroma namen) povzročene s kaznivim dejanjem.

5. Materialno premoženjski položaj obsojenke torej ni edino merilo, ki izkazuje obsojenkin odnos do izvršenega kaznivega dejanja, oziroma njegovih posledic. Slabše premoženjsko stanje obsojenke, na kar se v pritožbi sklicuje obsojenkin zagovornik, torej ni in ne more biti edini pokazatelj upravičenosti neizpolnitve posebnega pogoja, kot skuša to v pritožbi prikazati obsojenkin zagovornik.

6. Obsojenka je sicer res prejemnica denarne socialne pomoči, je pa tudi lastnica osebnega vozila ter nepremičnin, ki so sicer obremenjene s hipoteko. Poleg navedenega pa tudi ni moč spregledati, da je obsojenki znesek, ki ga dolguje oškodovanki v zvezi z pogrebom, Center za socialno delo - CSD P. v celoti nakazal na njen račun (804,36 EUR za kritje stroškov pogreba in 402,18 EUR kot pomoč po smrti družinskega člana), kot je to sicer obrazloženo tudi v točki 7 izpodbijane sodbe, in kar torej pomeni, da plačilo dolgovanega zneska njenih mesečnih prejemkov niti nebi obremenilo. Ne glede na navedeno, in kljub temu, da je obsojenka na naroku 3. 3. 2022 tudi sama ponudila, da bi dolgovani znesek lahko poravnavala v obrokih, in da bi lahko v ta namen takoj nakazala 100,00 EUR, tega ni storila. Prvostopno sodišče je glede na navedeno torej povsem pravilno zaključilo, da obsojenka ni prav z ničemer izkazala, da posebnega pogoja ni izpolnila zaradi objektivnih okoliščin in tudi sicer ni izkazala niti najmanjšega namena, da bi posebni pogoj sploh izpolnila, kot je to sicer pravilno zaključilo že prvostopno sodišče. Obsojenka je torej svoje obveznosti povsem zanemarila in oškodovanki ni vrnila ničesar, in kot je sicer že obrazloženo, tudi sicer ni izkazala, da si je kakorkoli prizadevala, da bi posebni pogoj izpolnila. Ob navedenem pa pritožba obsojenkinega zagovornika s prikazovanjem obsojenkine objektivne nezmožnosti plačila posebnega pogoja, kar bi naj bil razlog za razveljavitev oziroma spremembo napadene sodbe, nikakor ne more prepričati.

7. Pritožbeno sodišče je ob vsem že navedenem in razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, in ko pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.