Appeal dismissed; collective agreement termination does not automatically preserve employee's seniority bonus rate if not contractually agreed.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Neutemeljena je pritožbena navedba, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od 6. 9. 2009 ne velja (več). To dejstvo je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama dne 16. 12. 2013, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Za odločitev zato ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba in ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot zmotno meni pritožba, na podlagi katere določbe je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 v 129. členu ne določa višine dodatka za delovno dobo. Ta določba je pomensko odprta, ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov ter prispevkov (I. točka izreka sklepa). Dovolilo je spremembo tožbe (II. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev obvestil toženke o določitvi letnega dopusta z dne 31. 3. 2020 in 31. 3. 2021 ter za ugotovitev, da tožnici za leti 2020 in 2021 pripada letni dopust v vsakokratnem trajanju 37 dni (III. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati razliko iz naslova dodatka za delovno dobo od februarja 2020 do avgusta 2021 v višini posameznih mesečnih zneskov z obrestmi, ki so razvidni iz IV. točke izreka sodbe, in sicer na način, da od teh zneskov plača davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske. Tožnici je naložilo, da toženki povrne 410,65 EUR stroškov postopka (V. točka izreka sodbe).

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Navaja, da veljavnost KPPN ni predhodno vprašanje v tem sporu. Za odločitev ni bistveno, ali KPPN za toženko velja, ampak ali sta se stranki za uporabo določb KPPN dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Na pravice, dogovorjene s kolektivno pogodbo, ne vpliva prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe. KPPN za toženko ni veljala že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tožnico, je pa veljavna kolektivna pogodba za poklic novinar. Toženka je dolžna določbe KPPN glede odmere letnega dopusta upoštevati zaradi takšnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi (prim. odločbi VSRS VIII Ips 13/2012, VIII Ips 239/2017). Te določbe je pri odmeri letnega dopusta za leta od 2014 do 2019 upoštevala. Izdana obvestila o določitvi letnega dopusta so bila vsa leta enaka, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zmotna je tudi odločitev glede dodatka za delovno dobo. Sodišče je odločilo mimo trditvene podlage toženke, saj ta pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da ga je odmerila na podlagi primerljive kolektivne pogodbe, ampak se je sklicevala le na določbe ZDR-1, ki pa višine dodatka ne določajo. Določba 129. člena ZDR-1 je pomensko odprta (sodba VSRS VIII Ips 168/2018). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo primerljivo kolektivno pogodbo, je arbitrarna. Stranki sta ureditev PKP o dodatku povzeli v pogodbo o zaposlitvi. Prenehanje veljavnosti PKP na pogodbene pravice ne vpliva (sodba VDSS Pdp 1081/2008). Tožnica priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv in tudi ne nasprotuje samemu sebi. Obrazložitev sodbe vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče pa z njimi soglaša.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da za odločitev ni bistveno, da Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (KPPN; Ur. l. RS, št. 31/1991-I in nadaljnji) za toženko od 6. 9. 2009 ne velja (več). To dejstvo je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama dne 16. 12. 2013, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Za odločitev zato ni relevantna določba 51. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), na katero se sklicuje pritožba in ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino 2. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2013. V 2. členu sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se za razreševanje morebitnih vprašanj, ki jih pogodba ne ureja, uporabljajo veljavna določila ZDR-1 in Podjetniške kolektivne pogodbe A., d. d., sklenjene dne 20. 11. 2013 (v nadaljevanju: PKP) ter splošnih aktov delodajalca, v 15. členu pa, da se letni dopust določa v skladu z zakonom, veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica, PKP in splošnim aktom delodajalca, ki ureja to področje. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da sta določbi jasni in ne dopuščata razlage, za katero se zavzema tožnica, tj. da se pri odmeri letnega dopusta upošteva KPPN. Ta za toženko od dne 6. 9. 2009 ne velja, pogodba o zaposlitvi pa izrecno določa upoštevanje veljavne kolektivne pogodbe poklica. Pritožba neutemeljeno poudarja po eni strani, da je KPPN veljavna kolektivna pogodba za poklic novinar, saj je bistveno, da ne velja za toženko, in po drugi strani, da ta kolektivna pogodba že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za toženko ni veljala, saj je bila odločitev o (ne)veljavnosti KPPN za toženko pravnomočna kasneje, dne 4. 5. 2017. Neutemeljeno tudi izpostavlja, da bi bil dogovor o uporabi ne več veljavne kolektivne pogodbe v pogodbi o zaposlitvi dopusten, saj tak dogovor ni bil sklenjen. Pri tem se pritožba sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v neprimerljivih zadevah (sodba VIII Ips 13/2012 z dne 4. 9. 2012, sodba VIII Ips 239/2017 z dne 12. 9. 2018), v katerih se vprašanje (ne)veljavnosti KPPN za delodajalca ni izpostavilo.

9. Razlagalna pravila, ki so določena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), se za pogodbo o zaposlitvi uporabljajo na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1. Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, drugi odstavek tega člena pa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Ker je sodišče prve stopnje določbo 15. člena pogodbe o zaposlitvi pravilno ocenilo kot jasno, ta ne potrebuje razlage in tako ni podlage za iskanje skupnega namena pogodbenikov, za kar si neutemeljeno prizadeva pritožba.

10. Ne glede na pravilno presojo o jasnem določilu pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali sta se stranki dogovorili za upoštevanje (ne)veljavne KPPN, upoštevalo tudi vsebino tožničine izpovedi, da se ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženko ni pogovarjala o odmeri letnega dopusta po KPPN, oziroma da iz njene izpovedi ne izhaja, da bi sklenitev pogodbe o zaposlitvi pogojevala z odmero letnega dopusta po tej kolektivni pogodbi. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da dogovor izhaja že iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi.

11. Na podlagi katerih kriterijev je toženka odmerila letni dopust v letih od 2014 do 2019, za odločitev niti ni bistveno; bistveno je, da ga za leti 2020 in 2021, na kateri se nanaša tožbeni zahtevek, ni bila dolžna odmeriti na podlagi KPPN, ker ta zanjo ni veljala, saj določbe KPPN v pogodbo o zaposlitvi niso bile prenesene in ker sta se pogodbeni stranki dogovorili le za uporabo določb veljavne kolektivne pogodbe. Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničine listine - obvestila o letnem dopustu za leto 2019.

12. Pritožba enako kot glede letnega dopusta tudi v zvezi z dodatkom za delovno dobo zmotno vztraja pri stališču, da je bila ureditev iz PKP prenesena v pogodbo o zaposlitvi oziroma da sta se stranki dogovorili za uporabo določb PKP ne glede na njeno veljavnost. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep VDSS Pdp 1081/2008 z dne 3. 3. 2009, saj je bila ta sprejeta v zadevi, v kateri je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje: stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima delavec pravico do prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s konkretno določbo kolektivne pogodbe, ki je v spornem obdobju nato prenehala veljati.

13. Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot zmotno meni pritožba, na podlagi katere določbe je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1 (in ne, da je višina dodatka v zakonu določena). ZDR-1 v 129. členu ne določa višine dodatka za delovno dobo. Ta določba je pomensko odprta, ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018, ki jo citirata tako sodišče prve stopnje kot pritožba). Dodatek za delovno dobo v višini 0,5 odstotka določa večina kolektivnih pogodb (na primer 73. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadaljnji; 60. člen Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije, Ur. l. RS, št. 186/2021; 70. člen Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, Ur. l. RS, št. 101/2015 in nadaljnji; 92. člen Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti, Ur. l. RS, št. 43/2015 in nadaljnji; 80. člen Kolektivne pogodbe za papirno in papirno-predelovalno dejavnost, Ur. l. RS, št. 110/2013 in nadaljnji), ne le primerljiva Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadaljnji) in ga je določala tudi PKP v prvem odstavku 58. člena. V drugem odstavku tega člena je (le) za delavce, ki so bili na dan podpisa te kolektivne pogodbe že upravičeni do dodatka v višini 0,7 odstotkov ali več, PKP določala, da ohranijo dodatek v takšni višini.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage toženke, ker je pri presoji višine dodatka za delovno dobo upoštevalo zgoraj navedeno primerljivo kolektivno pogodbo, na katero se toženka ni sklicevala, saj gre pri tej presoji za uporabo materialnega prava, kot je navedlo že sodišče prve stopnje. V zvezi s tem tako tožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), toženka pa, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in se zato ne šteje za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).