Appeal dismissed; court upheld probation work assignment despite diabetic health concerns citing regulatory protections.

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Pritožbene navedbe, v katerih obdolženec opozarja, da bi zaradi opravljanja dela v splošno korist prišlo do nepravilnega zdravljenja njegove sladkorne bolezni, niso utemeljene, saj se v skladu z drugim odstavkom 13. člena Pravilnika o izvrševanju probacijskih nalog (v nadaljevanju Pravilnik) pri izbiri izvajalca dela v splošno korist upošteva, kakšno delo bi bilo primerno za osebo glede na njene osebne lastnosti in okoliščine, zdravstveno stanje in druge navedene okoliščine. Pred nastopom dela pa izvajalec sankcije osebo tudi napoti na zdravstveni pregled (tretji odstavek Pravilnika).

Prav tako niso utemeljeni pritožbeni pomisleki, da bi zaradi izvrševanja dela v splošno korist obdolžencu nastajali dodatni stroški zaradi prevoza in prehrane, saj je v šestem odstavku Pravilnika določeno, da v primeru, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov in opravlja delo najmanj v obsegu 5 ur dnevno, regres za prehrano med delom krije Uprava Republike Slovenije za probacijo. Prav tako slednja krije stroške prevoza, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov. Enako izhaja iz petega odstavka Zakona o probaciji (v nadaljevanju ZPro). Če bi se obdolžencu zdravstveno stanje poslabšalo, pa ima tudi možnost v skladu s 24. členom ZPro predlagati odložitev izvrševanja dela v splošno korist.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče na Ptuju je obdolženca z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka sodbe spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen 12 mesecev zapora, nakar mu je na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki se v skladu z osmim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec opravi delo v splošno korist v roku treh let od izvršljivosti sodbe, pri čemer se obseg dela določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Odločilo še je, da izvršitev kazni z delom v splošno korist v okviru varstvenega nadzorstva nadzira pristojna služba za probacijo. Ob tem je opozorilo, da lahko sodišče v primeru, če obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodila v okviru varstvenega nadzorstva oziroma se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, s sklepom določi, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Obdolženca je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, vključno s plačilom stroškov postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP), razen stroškov oškodovancev in njihovih pooblaščencev, katerih plačilo je naložilo v breme obdolženca (8. točka 92. člena ZKP). Oškodovano banko X je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 165.629,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2021 dalje napotilo na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP); na podlagi istega zakonskega določila pa je obdolžencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki B. B. v višini 3.770,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pod II. točko izreka sodbe je sodišče obtožbo zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 (navedeno glede pravne kvalifikacije le v uvodu sodbe) iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo, medtem ko je pod III. točko sodbe obdolženo C. C. v skladu s 3. točko 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. V zavrnilni in oprostilni sodbi je sodišče še odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolžencev in zagovornika proračun, oškodovanca banko X in B. B. pa je s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

3. Zoper obsodilno sodbo se je pritožil obdolženec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče izrečeno zaporno kazen spremeni v pogojno obsodbo.

4. Na pritožbo obdolženca sta odgovorila tako pooblaščenec oškodovanke B. B. kot okrožni državni tožilec in se v odgovorih zavzela za zavrnitev obdolženčeve pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

5. Obdolženec je v pritožbi predlagal, da ga sodišče druge stopnje povabi na sejo, vendar se nato, potem ko je bil o seji pravilno obveščen, iz zdravstvenih razlogov te ni udeležil, pač pa je na sejo pristopila le višja državna tožilka, kar pa ni bil razlog, da višje sodišče seje ne bi opravilo (četrti odstavek 378. člena ZKP).

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Obdolženec v pritožbi navaja, da se zavzema za spremembo kazni v pogojno obsodbo predvsem zaradi zdravstvenih razlogov in svoje starosti. Navaja, da je star 66 let in zelo slabega zdravstvenega stanja, saj da ima sladkorno bolezen, bolezen oči in nog, pri čemer v pritožbi obširno povzema svoje diagnoze in potek zdravljenja, prav tako opisuje, kakšni zapleti bi lahko sledili v primeru nepravilno zdravljene sladkorne bolezni, do česar bi lahko prišlo v primeru izvrševanja dela v splošno korist. Opozarja še, da ni podana sorazmernost glede načina izvršitve kazni z delom v splošno korist glede na njegovo zdravje, izpostavlja pa tudi premoženjski vidik, saj bi ga opravljanje dela v splošno korist stalo dodatnih stroškov za prevoze in prehranjevanje ter osebno higieno, obutev in oblačila, zaradi česar bi mu ostalo le še 135,00 EUR mesečno za preživetje.

8. Pritožbi ni mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je bilo z zdravstvenimi težavami obdolženca seznanjeno že ob izreku sodbe, kar je tudi ustrezno upoštevalo kot olajševalno okoliščino v njegovo korist (točka 24 razlogov izpodbijane sodbe). Upoštevalo je tako njegovo sladkorno bolezen, kot tudi težave z očmi, pri čemer niti sam obdolženec v zaključni besedi, potem ko je bil seznanjen s predlogom državnega tožilca, da se zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist, s čimer je soglašal tudi njegov zagovornik, ni opozoril, da ne bi mogel zaradi svojih zdravstvenih težav opraviti predlaganega dela v splošno korist.

9. Pritožbene navedbe, v katerih obdolženec opozarja, da bi zaradi opravljanja dela v splošno korist prišlo do nepravilnega zdravljenja njegove sladkorne bolezni, niso utemeljene, saj se v skladu z drugim odstavkom 13. člena Pravilnika o izvrševanju probacijskih nalog (v nadaljevanju Pravilnik) pri izbiri izvajalca dela v splošno korist upošteva, kakšno delo bi bilo primerno za osebo glede na njene osebne lastnosti in okoliščine, zdravstveno stanje in druge navedene okoliščine. Pred nastopom dela pa izvajalec sankcije osebo tudi napoti na zdravstveni pregled (tretji odstavek Pravilnika).

10. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni pomisleki, da bi zaradi izvrševanja dela v splošno korist obdolžencu nastajali dodatni stroški zaradi prevoza in prehrane, saj je v šestem odstavku Pravilnika določeno, da v primeru, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov in opravlja delo najmanj v obsegu 5 ur dnevno, regres za prehrano med delom krije Uprava Republike Slovenije za probacijo. Prav tako slednja krije stroške prevoza, če je oseba na dan sklenitve dogovora o opravljanju dela v splošno korist upravičena do socialno varstvenih prejemkov. Enako izhaja iz petega odstavka 23. člena Zakona o probaciji (v nadaljevanju ZPro). Če bi se obdolžencu zdravstveno stanje poslabšalo, pa ima tudi možnost v skladu s 24. členom ZPro predlagati odložitev izvrševanja dela v splošno korist.

11. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva tako v zvezi s stopnjo naklepa obeh očitanih kaznivih dejanj kot upoštevaje posledice, ki so z obdolženčevimi ravnanji nastale za oškodovance, obdolžencu utemeljeno izreklo zaporno kazen, pri čemer so se pri njeni izbiri in višini ustrezno odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine, to je njegovo priznanje za očitani mu kaznivi dejanji, kot tudi obžalovanje storjenega, prav tako pa časovna oddaljenost dogodkov in obdolženčevo zdravstveno stanje. Vse navedene okoliščine je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno ovrednotilo, zato obdolženec s svojim predlogom, da se mu izrečena zaporna kazen, ki naj se opravi z delom v splošno korist, spremeni v pogojno obsodbo, ne more biti uspešen.

12. Glede na to, da se navedbe obdolženca v pritožbi niso izkazale za utemeljene, pri preizkusu sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki ga mora višje sodišče vselej opraviti po uradni dolžnosti, pa tudi niso bile ugotovljene kakšne kršitve zakona, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Čeprav obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, je višje sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.