Appeal dismissed; mandatory psychiatric treatment in hospital remains required due to lack of institutional safety plan.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Storilca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep.

[JEDRO]

Da bi bilo dopustno storilcu varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremeniti v milejšega kot je predlagano v predmetnem primeru, morata biti torej sočasno izpolnjena oba pogoja, torej da je sicer psihiatrično zdravljenje storilca še potrebno, a ker ni več nevarnosti, da bi storilec ob izvajanju tega zdravljenja ponovil hujše kaznivo dejanje, zadostuje, da se ga zdravi na prostosti. Iz zakonske dikcije izhaja torej predpostavka in intencija predstavljene zakonske določbe in sicer, da bo v primeru spremembe varnostnega ukrepa v milejšega, izvajanje storilčevega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nemoteno in dosledno potekalo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je izvenobravnavna sodnica Okrožnega sodišča v Celju, na podlagi 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenila, da je zoper storilca A. A. po drugem odstavku 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) še potrebno izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Po tretjem odstavku 70.a člena KZ-1 sme izrečeni ukrep trajati najdalj pet let, pri čemer sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem ali je obvezno zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je izvenobravnavna sodnica storilca oprostila plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika pa po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep izvenobravnavne sodnice se je pravočasno pritožil storilčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani prvostopenjski sklep spremeni tako, da storilcu izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremeni v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, lahko izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj (prvi odstavek 70.b člena KZ-1). Da bi torej bilo dopustno storilcu varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremeniti v milejšega kot je predlagano v predmetnem primeru, morata biti torej sočasno izpolnjena oba pogoja, torej da je sicer psihiatrično zdravljenje storilca še potrebno, a ker ni več nevarnosti, da bi storilec ob izvajanju tega zdravljenja ponovil hujše kaznivo dejanje, zadostuje, da se ga zdravi na prostosti.

Iz zakonske dikcije izhaja torej predpostavka in intencija predstavljene zakonske določbe in sicer, da bo v primeru spremembe varnostnega ukrepa v milejšega, izvajanje storilčevega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nemoteno in dosledno potekalo. Tega zagotovila v predmetni zadevi kot to izhaja tako iz izvedenskega mnenja psihiatrične stroke doc. dr. B. B. z dne 12. 1. 2022 kot tudi poročila UKC Maribor, Oddelka za forenzično psihiatrijo po dr. C. C. z dne 18. 1. 2022, ni. Izvedenec psihiatrične stroke je sicer res ocenil, da je storilčeva osnovna duševna motnja pozdravljena in nadzorovana z rednim prejemanjem zdravil v obliki injekcij na 4 tedne, a je obenem zapisal, da njegova nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj ni podana le, dokler bo to terapijo redno prejemal.

V tej zvezi pa gre izpostaviti sledeča dognanja izvedenca in sicer, da storilec ostaja impulziven, netoleranten, brezbrižen, da bo tak ostal, da živi brezciljno od danes do jutri, da nima motiva za abstinenco, da bi v primeru prenehanja jemanja zdravil njegova potreba po psihoaktivnih snoveh še povečala in še zlasti oceno, da dolgoročno ni pričakovati, da bi v nenadzorovanem okolju abstiniral. Podobne ugotovitve izhajajo tudi iz poročila Oddelka za forenzično psihiatrijo, kjer ne opažajo izboljšanja storilčevega vedenja in funkcioniranja.

V oddelčnih aktivnostih je pasiven, umaknjen, potrebuje veliko vzpodbude, težko skrbi zase, občasno pa je žaljiv in jezav. Ob takšnih opisih storilca, ko je povsem jasno, da samoiniciativno na prostosti ne bo nadaljeval zdravljenja in da obstaja realna nevarnost za recidiv, kar pa posledično pomeni tudi nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj, bi bila minimalna garancija za odvrnitev grozeče nevarnosti ponavljanja hujših kaznivih dejanj vsaj določena oblika institucionalnega varstva storilca, kar je tudi izpostavil pritožnik. Vendar pa je treba upoštevati, da je storilec praktično brezdomec, saj se iz psihiatričnega zdravljenja v zavodu nima več kam vrniti.

Njegov brat Č. Č. je namreč kot priča v predmetnem kazenskem postopku 8. 10. 2020 izpovedal, da so stanovanje, v katerem je obtoženec pred storitvijo obravnavanega dejanja prebival, prodali preko družbe A. V tej zvezi se zato odpre vprašanje storilčevega institucionalnega varstva bodisi v socialno varstvenem zavodu bodisi v stanovanjski skupnosti, kar pa ni v pristojnosti kazenskega sodišča, kot je to v izpodbijanem sklepu pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Pripomniti velja, da glede na svojo specifiko in ugotovljeno psihično stanje storilca, namestitev v stanovanjski skupnosti niti ne pride v poštev, namestitev v socialno varstvenih zavodih pa ureja Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (Uradni list.

RS, št. 38/04, 23/06, 42/07, 4/14). Ta pa za takšne primere predpisuje posebno proceduro po pravilih splošnega upravnega postopka, z določitvijo storilcu skrbnika za poseben primer, kar pa seveda ne more biti naloga kazenskega sodišča, ampak bo potrebno takšen postopek v obravnavanem primeru začeti pri pristojnem centru za socialno delo. Glede na navedeno sodišče druge stopnje soglaša z oceno prvega sodišča, da bi zaenkrat v primeru spremembe storilcu izrečenega varnostnega ukrepa v milejšega, brez predhodne zagotovitve njegovega institucionalnega varstva, še vedno obstajala resna nevarnost, da bi ponovil hujše kaznivo dejanje.

Zato zavrača pritožbene očitke o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in kršitvi kazenskega zakona.

5. Glede pritožbene graje povzemanja določb drugega in tretjega odstavka 70.a člena KZ-1 v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre z navajanjem „obvezno zdravljenje na prostosti“ za očitni lapsus prvega sodišča, saj sicer iz celotne vsebine sklepa izhaja, da je predmet odločanja nadaljnje izvajanje obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki pa je ukrep, ki ga mora sodišče po uradni dolžnosti preizkušati vsakih šest mesecev in lahko traja največ pet let.

6. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sklep izpodbija, je pritožbo storilčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeni preizkus prav tako ni razkril kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti.

7. Storilec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na zdravljenju v zdravstvenem zavodu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.