Appeal dismissed; plaintiff failed to prove causal link between defendant's assault and claimed mental anguish damages.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the plaintiff's claim for mental anguish damages. The plaintiff alleged psychological harm resulting from the defendant's 2011 assault, but the lower court found no evidence of a causal link because the plaintiff had pre-existing psychiatric conditions and sought treatment prior to the incident. The court ruled that new arguments regarding pre-incident conduct raised on appeal constituted inadmissible novations, leaving the plaintiff unable to establish the necessary causation for compensation.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP) 1. odstavek 337. člen; 1. odstavek 350. člen: Arguments regarding causation between an act and damages raised for the first time on appeal are inadmissible novations and cannot be considered by the appellate court.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Ugotavljanje obstoja vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem odgovorne osebe in duševnimi bolečinami.
[OBRAZLOŽITEV]
1. S pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, je bilo ugotovljeno, da je toženec 4. 12. 2011 okoli 19:30 ure v stanovanju na naslovu ... tožnico od zadaj z rokama prijel za vrat in povlekel nazaj ter ji na ta način povzročil rdečino vratu z odrgninami na koži na obeh straneh vratu. Toženec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).
2. Tožnica s tožbo 1 zahteva še plačilo 7.000,00 EUR za ″duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, razžalitve dobrega imena in časti in okrnitve svobode in osebnostnih pravic″ ter 4.000,00 EUR za ″zmanjšanje življenjskih aktivnosti″. Trdi, da je bilo poseženo v njeno pravico do osebne svobode, pravico do svobode gibanja, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti. Vso škodo, ki je nastala zaradi toženčevega ravnanja, navezuje na dogodek z dne 4. 12. 2011, za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen.
3. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da tožnica v svojih navedbah ni niti nakazala, s kakšnimi ravnanji naj bi toženec posegel v njeni ustavno zagotovljeni pravici do osebne svobode in svobode gibanja, ter da tudi glede razžalitve njenega dobrega imena in časti kakšnih navedb ni podala. Glede zatrjevanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je utemeljilo, da tožnica nastanka te škode ni izkazala.
4. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper gornjo sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge, in sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom oziroma senatom. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.
5. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.
6. Pritožba ni utemeljena.
7. Pritožnica s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta uveljavljana kršitev ni podana že zato, ker pritožnica niti ne zatrjuje, kateremu napotilu naj sodišče prve stopnje ne bi sledilo, torej katerega pravdnega dejanja ni opravilo oziroma, katerega spornega vprašanja ni obravnavalo. Poleg tega pa gre za relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožnik mora zato v pritožbi obrazložiti tudi verjetnost vpliva storjene postopkovne kršitve na rezultat sojenja. Ker tega prepričevalnega bremena pritožba ne vsebuje, se gornji procesni očitek pritožbe izkaže za neutemeljenega tudi iz tega razloga.
8. Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni opravilo jasne presoje tožničinih trditev in da se ni ukvarjalo z ugotavljanjem vzročne zveze, so usmerjene v uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da ti razlogi niso jasni. S stališča pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, katere je moč izpodbijati s pritožbo in je tako preizkus sodbe možen. Zato tudi ta očitek ni utemeljen.
9. Prvostopnega zaključka, da tožnica ni podala trditev glede zahtevane denarne odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve svobode in osebnostne pravice, pritožba niti ne izpodbija. Ob odsotnosti pravno pomembnih trditev za prisojo denarne odškodnine iz tega naslova se zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu izkaže za materialnopravno pravilno (179. člen Obligacijskega zakonika).
10. Glede denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa so bistvene pritožbene navedbe, da je ″škoda v vzročni zvezi s tožnikovim ravnanjem ter dejstvom, da so s posledicami škodnega dogodka povezani in v vzročni zvezi tudi dogodki oziroma ravnanje toženca do tožnice pred tem″.
11. Tožnica je zatrjevala, da je vso vtoževano škodo utrpela v posledici škodnega dogodka z dne 4. 12. 2011. Zato je potrebno presoditi obstoj vzročne zveze kot pravnega vprašanja med zatrjevanim ravnanjem odgovorne osebe (ravnanjem z dne 4. 12. 2011 2 ) in duševnimi bolečinami 3 , ki jih je trpela zaradi veliko težjega vzpostavljanja stikov z nasprotnim spolom, nezaupanja, večje boječnosti, manjše komunikativnosti ter družabnosti kot zatrjevane končne posledice tega ravnanja. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pri tožnici že pred škodnim dogodkom prisotna psihična motnja, da je tožnica zaradi le-te iskala zdravniško pomoč že pred škodnim dogodkom in da po škodnem dogodku zdravljenje ni bilo intenzivirano kot je to zatrjevala, se izkaže za pravilnega prvostopni zaključek, da tožnica ni izkazala, da bi ji vtoževana škoda nastala zaradi tožnikovega ravnanja na dne 4. 12. 2011 kot je to trdila. Trditev, da naj bi ji škoda nastala (tudi) zaradi tožnikovega ravnanja pred škodnim dogodkom, tožnica pred sodiščem prve stopnje ni podala. Navedb, ki so v tej smeri dane (šele) na pritožbeni stopnji, pa ni moč presojati, saj gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
12. Glede na to, da ni podana vzročna zveza kot ena od temeljnih predpostavk odškodninske terjatve, ostale pritožbene navedbe, nanašajoče se na obseg škode, niso bistvene.
13. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob preizkusu prvostopne sodbe pazi po uradni dolžnosti, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).
14. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženec pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter prvi odstavek 155. člena ZPP).
1 O delu tožbenega zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno. Tožnici je bilo za prestane telesne bolečine prisojenih 1.300,00 EUR od vtoževanih 4.000,00 EUR, za strah pa 700,00 EUR od vtoževanih 3.000,00 EUR.
2 V delu, ko pritožnica trdi, da ji je škoda nastala tudi v posledici tožnikovega ravnanja pred škodnim dogodkom na dne 4. 12. 2011, gre za nedovoljene pritožbene novote, katerih ni moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).
3 Tožnica je te bolečine opisala tudi kot ″znatne duševne bolečine, popisane v mnogoterih psihiatričnih izvidih″.