Appeal court vacates first instance judgment for remand due to failure to address tenant's claim of lease inactivity.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court granted the appeals against the first instance judgment, vacating the decision on the rent claim and costs. The plaintiff argued the defendant improperly used construction materials without a legal basis because the lease had been inactive since the bankruptcy filing, a fact the lower court ignored. The court ruled that the first instance judge incorrectly applied the law by failing to evaluate the lease inactivity under the relevant civil code provision, necessitating a remand for a new trial.
Legislator headnote
AI generated190. člen Obligacijskega zakonika; 355. člen Zakona o pravdnem postopku: When a first instance court fails to address a party's material claim regarding the inactivity of a contractual relationship, the judgment must be vacated and the case remanded to ensure all relevant arguments are considered before a final decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanem delu glede odločitve pod II. in IV. točko izreka ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Samostojen sklop trditev pred sodiščem prve stopnje ni bil ugotavljan in dokazno presojan. Zato je potreba razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje pod II. točko izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke A. A. (v nadaljevanju tožnice) zoper toženo stranko S. d.o.o. (v nadaljevanju toženko) na plačilo 24.200,00 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2017 dalje do plačila, ter pod IV. točko izreka odločilo o pravdnih stroških.
2. S pravočasnima pritožbama obe pravdni stranki izpodbijata odločitev o stroških, tožnica pa še zavrnilni del sodbe pod II. točko izreka. Obe pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga spremembo z ugoditvijo zahtevku na plačilo uporabnine, toženka pa spremembo z dopolnitvijo postopka glede dejanskega stanja o višini pravdnih stroškov toženke. Obe pritožnici podredno predlagata razveljavitev z vrnitvijo zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. V obeh pritožbah se zahteva tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.
3. Pritožbi sta utemeljeni.
4. Tožnica v pritožbi materialnopravno napačno vztraja na stališču, da toženka od začetka stečajnega postopka nad P. d.o.o. na dne 17. 7. 2017 protipravno koristi sporne gradbene odre zaradi ex lege prenehanja najemne pogodbe, saj takšnega prenehanja najemne pogodbe zakon ne predpisuje.
5. Utemeljeno pa tožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko sklicujoč se na nesklepčnost tožbe zahtevka ni presojalo na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica je namreč zatrjevala, da je toženka uporabljala njene gradbene odre proti njeni volji brez pravne podlage tudi zato, ker je bila najemna pogodba med P. d.o.o. v stečaju in toženko že od začetka stečajnega postopka neaktivna, in sicer od 17. 7. 2017 do vložitve tožbe, skupaj 242 dni. Do te relevantne trditve, na katere pomanjkljivost toženka ni opozorila, pa se sodišče prve stopnje ni odzvalo niti v okviru materialnoprocesnega vodstva, niti se do nje ni opredelilo.
6. Ker nastanka neposredne denarne terjatve napram toženki torej tožnica ni temeljila le na ex lege prenehanju najemne pogodbe, kot je to v prvem odstavku na petnajsti strani izpodbijane sodbe obrazložilo prvostopno sodišče, ampak tudi na „neaktivnosti najemne pogodbe“, se izkaže zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe za nepravilnega.
7. Ker je sodišče prve stopnje tako pri odločanju o zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo, se ni ukvarjalo s tožničinimi trditvami glede neupravičene obogatitve. Odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi zadeve o glavni stvari in stroških ter vrnitvi v novo sojenje ima podlago v prvem odstavku 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ne more samo odločiti v zadevi, ker bi se po dopolnitvi postopka prvo izjasnilo o relevantnih trditvah strank in bi tako poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe. Posega v to pravico pa ob odsotnosti kakšnih relevantnih navedb strank v smeri sojenja v (ne)razumnem roku zgolj iz spisa izhajajoča okoliščina, da je bila tožba vložena 9. 11. 2018, sama po sebi ne more utemeljevati. Pri tem pa ne gre spregledati, da pravzaprav v obravnavani zadevi do (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja niti ne more priti (drugi odstavek 355. člena ZPP), ker je za dopolnitev postopka potreben enak čas, ne glede na to, ali se dopolnitev opravlja pred prvostopnim ali pred pritožbenim sodiščem.
8. Kakšni posebni napotki sodišču prve stopnje za novo sojenje niso potrebni, saj dovolj jasno izhajajo iz gornje obrazložitve.
9. O stroških, katerih povrnitev sta pravdni stranki zahtevali v pritožbah, bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).