Supreme Court dismisses appeal against bail order for minor suspect citing exceptional necessity and proportionality.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče mora pri odrejanju pripora zoper mlajše polnoletnike še posebej skrbno presoditi pogoje za pripor. To je mogoče izpeljati že iz splošnega pravila, da je pripor dopustno vselej odrediti le v izjemnih primerih, če je to neogibno potrebno za uresničitev ciljev, ki se zasledujejo s tem omejevalnim ukrepom.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 22055/2022 z dne 12. 4. 2022 zoper obdolženega (tedaj osumljenega) A. A. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik zaradi kršitve obdolženčevih ustavnih pravic iz prvega odstavka 19. člena in prvega odstavka 20. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj državnotožilski predlog za odreditev pripora zavrne in odredi takojšnjo izpustitev obdolženca na prostost.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da je v pravnomočnem sklepu ustrezno argumentiran obstoj pripornega razloga begosumnosti, dovolj obrazložena pa je tudi sorazmernost odrejenega ukrepa. Obdolženčeva starost, njegova mladostniška nepremišljenost in obžalovanje kaznivega dejanja po njenem mnenju ne pomenijo, da pripor ni sorazmeren ukrep. Zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka vrhovna državna tožilka ne vidi niti v poteku nadaljnjega postopka zoper obdolženca, saj je bila obtožnica vložena znotraj zakonsko predpisanega roka.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B. 5. Zahteva izpodbija najprej priporni razlog begosumnosti z zatrjevanjem, da obdolženčeve vrnitve na Hrvaško (kjer domuje) ni dopustno enačiti z domnevo, da bi pobegnil z namenom onemogočanja poteka kazenskega postopka. Po zagovornikovi oceni je argument, da „obdolženca na Slovenijo nič ne veže,“ brez vsebinske vrednosti. Edina relevantna okoliščina je teža očitanega kaznivega dejanja, ki se zreducira na formalno predpisano kazen in ne upošteva krivdne komponente vsakega kaznivega dejanja.

6. Navedeni očitki ne morejo omajati razumnega sklepanja nižjih sodišč o realni nevarnosti, da bi obdolženec – ki je državljan Hrvaške, brez ekonomskih in socialnih povezav v Sloveniji ter naj bi se na slovenskem območju nahajal le zaradi izvršitve očitanega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana visoka kazen – v primeru izpustitve na prostost odšel na Hrvaško in s tem onemogočil ali pa vsaj znatno otežil izvedbo kazenskega postopka. V pravnomočnem sklepu je obrazloženo, da mehanizmi sodelovanja med državami članicami EU ne zagotavljajo obdolženčeve dosegljivosti v kazenskem postopku pred slovenskimi sodišči, kar vse so okoliščine, ki v zadostni meri utemeljujejo priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

7. Osrednji del zahteve se osredotoča na zatrjevanje, da pripor zoper obdolženca ni neogibno potreben oziroma sorazmeren ukrep, saj je obdolženec mlajši polnoletnik, ki je bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja star osemnajst let. To okoliščino bi moralo pri odrejanju pripora ustrezno upoštevati tudi sodišče, glede na to, da je mogoče zoper mlajše polnoletnike v kazenskem postopku namesto kazni izreči vzgojne ukrepe, odreditev pripora zoper mladoletnike pa mora biti izjemna. Vložnik trdi, da je treba v kontekstu ocenjevanja sorazmernosti v konkretnem primeru upoštevati: (i) obdolženčevo mladost; (ii) njegovo mladostniško nepremišljenost, ki je povzročila storitev kaznivega dejanja, (iii) dejstvo, da je njegova partnerka noseča, (iv) ter okoliščino njegove samokritičnosti in obžalovanja kaznivega dejanja, ki se odraža tudi v tem, da je obdolženec poravnal vse globe za izrečene prekrške.

8. Vrhovno sodišče sprejema vložnikovo načelno stališče, da mora sodišče pri odrejanju pripora zoper mlajše polnoletnike še posebej skrbno presoditi pogoje za pripor. To je mogoče izpeljati že iz splošnega pravila, da je pripor dopustno vselej odrediti le v izjemnih primerih, če je to neogibno potrebno za uresničitev ciljev, ki se zasledujejo s tem omejevalnim ukrepom. Zagovornikovo zatrjevanje kršitve prvega odstavka 19. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave RS je kljub temu v konkretni zadevi neutemeljeno, saj sta nižji sodišči (najprej preiskovalni sodnik, zatem pa še zunajobravnavni senat) tovrstno presojo opravili in v pravnomočnem sklepu tudi ustrezno obrazložili (8. in 9. točka prvostopenjskega v zvezi s 7., 8., 10. in 11. točko drugostopenjskega sklepa).

9. Iz razlogov pravnomočnega sklepa izhaja, da obdolženčeve osebne okoliščine, na katere vnovič opozarja zahteva, še ne pomenijo, da pripor ni sorazmeren ukrep za zagotovitev nemotenega poteka kazenskega postopka zaradi težjega kaznivega dejanja. Nižji sodišči sta razumno ocenili, da ukrepa ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom, ki bi zagotovil obdolženčevo dosegljivost slovenskim organom, obenem pa sta upoštevali tudi, da naj bi obdolženec storil sorazmerno težko kaznivo dejanje, od katerega ga ni odvrnila niti partnerkina nosečnost. Zagovornik skuša z zahtevo posameznim okoliščinam na strani obdolženca pripisati drugačno težo, kot jim jo namenja izpodbijani pravnomočni sklep, kar ne more zadoščati za utemeljitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, niti kršitve obdolženčeve ustavne pravice do osebne svobode.

10. Zahteva v sklepnem delu polemizira z razlogi pravnomočnega sklepa, ki se nanašajo na odstop kazenske zadeve hrvaškemu pravosodju. Ta izvajanja so nepomembna, saj je že zunajobravnavni senat zagovorniku pojasnil, da je edini upravičen predlagatelj za tovrstno procesno dejanje državni tožilec. Končno Vrhovno sodišče poudarja, da je predmet preizkusa v predmetnem postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (samo) zakonitost sklepa o odreditvi pripora (četrti odstavek 420. člena ZKP), zato vložnikova končna kritika, da državno tožilstvo pri vložitvi obtožnice ni upoštevalo zakonsko predpisanega (sicer instrukcijskega) roka iz tretjega odstavka 170. člena ZKP, ne more biti predmet presoje v tem postopku. 1

C. 11. Ker zatrjevane kršitve določb Ustave RS in zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Pripomniti velja samo, da je po podatkih kazenskega spisa postopek zoper obdolženca tekel hitro, saj je bila dne 3. 6. 2022 po opravljenem predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije že izrečena obsodilna sodba.