Appeal dismissed; new sentence became final after joint sentence merger request was filed.

I. Pritožba obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojena se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Strinjati se je s pritožnico, da je v vmesnem času ob izpostavljenih postala pravnomočna še ena izrečena ji kazen zapora v trajanju enajst mesecev, in sicer v kazenskem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. III K 47380/2020. Vendar je stališče pritožnice, da bi morala biti v okviru predmetnega postopka tudi ta kazen všteta v predmetno združitev, zmotno. Izpostavljena sodna odločba je namreč postala pravnomočna (šele) dne 20. 4. 2022, torej po tem, ko je obsojena dne 7. 2. 2022 že podala predlog za združitev zapornih kazni. Gre torej za novo dejstvo, ki ga pritožnica izpostavi v pritožbi, o katerem pa višje sodišče kot sodišče druge stopnje ne more odločati v okviru predmetnega pritožbenega postopka, pač pa je lahko predmet vnovičnega predloga obsojene za združitev zapornih kazni, ki se lahko poda pred sodiščem prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spremenilo pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 59244/2019 z dne 29. 6. 2020, Okrajnega sodišča v Mariboru II K 22425/2019 z dne 17. 12. 2019, Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 17562/2019 z dne 3. 3. 2021, Okrajnega sodišča v Mariboru II K 1817/2021 z dne 3. 3. 2021 in Okrajnega sodišča v Mariboru II K 70103/2019 z dne 3. 3. 2021, kot je to podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe. Obsojeni A. A. je na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 55. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas v celoti prestane kazni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 17562/2019 z dne 3. 3. 2021 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 17562/2019 z dne 8. 4. 2019 in čas delno prestane kazni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 59244/2019 z dne 29. 6. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 59244/2019 z dne 16. 3. 2021, ki jo je obsojena začela prestajati dne 11. 7. 2021.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila obsojena A. A., brez izrecne navedbe pritožbenega razloga. V pritožbi navaja, da se je strinjala z združitvijo vseh kazni, ki so pravnomočne na Okrajnem sodišču v Mariboru in opozarja, da je med tem bila pravnomočna še ena kazen, in sicer pod opr. št. III K 47380/2020. Posledično je mnenja, da niso vštete vse pravnomočno izrečene ji kazni.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v postopku neprave obnove kazenskega postopka izpostavljene sodbe glede odločbe o kazni spremenilo pravilno. Strinjati se je s pritožnico, da je v vmesnem času ob izpostavljenih postala pravnomočna še ena izrečena ji kazen zapora v trajanju enajst mesecev, in sicer v kazenskem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. III K 47380/2020. Vendar je stališče pritožnice, da bi morala biti v okviru predmetnega postopka tudi ta kazen všteta v predmetno združitev, zmotno. Izpostavljena sodna odločba je namreč postala pravnomočna (šele) dne 20. 4. 2022, torej po tem, ko je obsojena dne 7. 2. 2022 že podala predlog za združitev zapornih kazni. Gre torej za novo dejstvo, ki ga pritožnica izpostavi v pritožbi, o katerem pa višje sodišče kot sodišče druge stopnje ne more odločati v okviru predmetnega pritožbenega postopka, pač pa je lahko predmet vnovičnega predloga obsojene za združitev zapornih kazni, ki se lahko poda pred sodiščem prve stopnje.

5. Z mnenjem obsojene, da je zgolj za tri mesece zmanjšana združitev kazni "zelo malo", prav tako ne gre soglašati. Pritožničino zatrjevano prizadevanje za ureditev življenja, tako v smislu skrbi za lastno zdravje in tendenci po vnovičnem prevzemu starševske odgovornosti, je vsekakor pohvalno in zanjo pozitivno. Vendar pa celovita presoja vseh okoliščin ne daje podlage za nižanje izrečene enotne kazni zapora.

6. Po oceni višjega sodišča je obsojeni izrečena enotna kazen povsem ustrezen rezultat posameznih določenih kazni in v sorazmerju z vso kriminalno dejavnostjo, za katero se sedaj izpodbijana enotna kazen izreka. Pri nepravi obnovi kazenskega postopka ter združevanju kazni iz pravnomočnih sodb z izrekanjem ene same kazni sodišče izreče novo kazen samo na podlagi tistih okoliščin, ki so že bile upoštevane pri odmeri kazni v rednih kazenskih postopkih. Pravilno je zato sodišče prve stopnje sledilo načelu asperacije in, kot je to navedlo v točki 7 izpodbijane sodbe, upoštevalo vse okoliščine za odmero kazni po 49. členu KZ-1, upoštevane pri odmerah kazni, ki se združujejo ter pravno zavarovane dobrine, napadene z obsojenkinimi dejanji, zajetimi v obravnavanih sodbah. Ker je torej izrečena enotna kazen zapora dve leti in devet mesecev glede na vse ugotovljene okoliščine primerna in pravična, pritožbeno navedbo, da bi morala biti nižja od izrečene, višje sodišče zavrača kot neutemeljeno.

7. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obsojene zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

8. Ker je obsojena na prestajanju zaporne kazni in je brez rednih prihodkov, jo je pritožbeno sodišče po določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.