Appeal allowed; private road remains private property until expropriation completes, preserving possession protection.

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končni sklep.

[JEDRO]

Ker občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila, sporno zemljišče na podlagi občinskega odloka o kategorizaciji javne ceste ni postalo javno dobro in je ostalo last toženca, kar pomeni, da je na njem zagotovljeno tudi posestno varstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov za varstvo posesti, s katerim so zahtevali od sodišča, da ugotovi motenje posesti in tožencu naloži odstranitev pregrade - ograje s plastično mrežo, osebni avtomobil in vse morebitne druge stvari s parcele 1470/7 k. o. ... in s severovzhodnega dela parcele 634 k. o. ... ter tožnikom zagotovi prosto in neovirano uporabo ceste na obeh parcelah za hojo in vožnjo z vsemi vozili. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnikov za prepoved takih ali podobnih motilnih ravnanj v bodoče. Ugodilo je ugovoru toženca zoper 11. 6. 2019 izdano začasno odredbo, jo razveljavilo in predlog tožnikov zavrglo. Odločilo je tudi o stroških postopka, po temelju glede na uspeh.

2. Zoper sklep se pritožujejo tožniki, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlagajo spremembo ali pa razveljavitev sklepa, pritožujejo pa se tudi zoper sklep z naroka 7. 12. 2021 o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka. Povzemajo potek dogajanja in postopka. Navajajo, da javna cesta še ni v lasti Občine, motilno dejanje pa je bilo sploh storjeno še pred uvedbo razlastitvenega postopka. Pritožniki se sprašujejo, kaj naj storijo, če bo zahteva za razlastitev zavrnjena in menijo, da bi sodišče postopek do tedaj moralo prekiniti. Navajajo, da niso imeli druge možnosti kot vložiti tožbo in predlagati izdajo začasne odredbe. Navajajo, da so že v tožbi opisali, da gre za cesto skozi vas, ki jo je asfaltirala občina in ki jo uporabljajo vsi, poteka pa delno po občinskih in delno po zasebnih parcelah. Nasprotujejo razlog za zavrnitev, ponavljajo, kaj so navajali v katerih vlogah in trdijo, da ni res, da so spremenili svoje trditve oz. sami povzročili zavrnitev zahtevka. Menijo, da je bila začasna odredba utemeljeno predlagana in pravilno izdana. Menijo, da so upravičeni do sodnega varstva ne glede na razlastitveni postopek in očitajo, da jim ga je sodišče odreklo. Tožniki so ves čas ravnali pošteno, toženec pa ne, saj je cesto zaprl. Ker razlastitveni postopek še ni končan, cesta še ni javno dobro. Menijo, da bi moralo sodišče postopek prekiniti do odločitve o tem, ali pa postaviti posvetovalno vprašanje Vrhovnemu sodišču. Nasprotujejo tudi določitvi vrednosti spornega predmeta.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ni pa ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev, ki bi ob pravilni uporabi prava omogočila odločitev o zahtevi tožnikov za varstvo pred motenjem posesti.

6. Ni sporno, da skozi vas poteka asfaltna cesta, ki je kategorizirana kot javna cesta in se na obeh koncih priključi na glavno cesto pod vasjo, poteka pa tudi po zasebnih zemljiščih, konkretno tudi po delu toženčeve parcele št. 634. Za to parcelo poteka postopek razlastitve (začet decembra 2019), ki pa še ni končan (v času izdaje izpodbijanega sklepa je bil v fazi pritožbe razlastitvenega upravičenca zoper sklep Upravne enote Radovljica z dne 23. 9. 2021). Del ceste, ki poteka preko sporne toženčeve parcele, je (zadnji ali prvi) del tik pred priključitvijo te ceste na glavno cesto pod vasjo.

7. Nadalje ni sporno, da je toženec 8. 5. 2019 postavil pregrado - ograjo s plastično mrežo, s katero je to cesto zaprl, tako da po njej ni več mogoč prehod do priključitve na glavno cesto preko njegove nepremičnine. Ob tej plastični pregradi parkira vozilo, kot to prikazujejo priložene fotografije, kar tudi ni sporno.

8. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporna cesta javno dobro, na katerem ni mogoče pridobiti stvarnih pravic niti zahtevati posestnega varstva. Ta cesta namreč (še) ni javno dobro. Pojem in status javnih cest ureja 3. čl. ZCes-1. Javne ceste so prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. V 1. odst. 39. čl. ZCes-1 je določeno, da so javne ceste državne in občinske. Na podlagi 2. odst. 39. čl. ZCes-1 so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin. Občina določeno cesto kategorizira, če je za takšno kategorizacijo izkazana javna korist in če cesta ustreza merilom za kategorizacijo javnih cest. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve (ležeče poudarilo pritožbeno sodišče). Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa. Na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. 1

9. Cesta kljub temu, če je razglašena za kategorizirano javno cesto, ni javno dobro, če del nepremičnine, po kateri cesta teče, še ni razlaščen. Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila. 2

10. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon (125. čl. Ustave in 3. čl. Zakona o sodiščih). To pomeni, da sporno zemljišče na podlagi občinskega odloka o kategorizaciji javne ceste ni postalo javno dobro in je ostalo last toženca, 3 kar pomeni, da je na njem zagotovljeno tudi posestno varstvo.

11. Ker je tako, bi kazalo tožbenemu zahtevku ugoditi, saj je evidentno, da je toženčevo ravnanje samovoljno. Vendar pa dejstva v zvezi z njegovimi ugovori, ki bi kljub temu zahtevano varstvo preprečevala, niso ugotovljena, in sicer ni ugotovljeno, ali je zahtevano varstvo pravočasno (32. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ) in ali so tožniki pred očitanim spornim toženčevim ravnanjem res imel mirno (so)posest tega dela toženčeve nepremičnine (1. odst. 33. čl. SPZ in 35. čl. SPZ) ter ali so pot uporabljali skrivaj oz. na silo.

12. Ker je sodišče prve stopnje glede tega že izvedlo dokazni postopek (med drugim zaslišalo tudi nekaj prič), ni pa navedlo, kaj je na podlagi tega ugotovilo, je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da dokazni postopek brez dodatne zamude dokonča in ugotovi pravno relevantna dejstva za odločitev o zahtevanem posestnem varstvu (2. odst. 355. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških je pridržana končni odločitvi (3. odst. 165. čl. ZPP).

1 Glej M. Krisper Kramberger, Lastninskopravni režim javnih cest - občinske javne ceste v praksi, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1411.

2 Razvoj ustavnosodne prakse je prikazan v odločbi U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013.

3 Tako tudi Vrhovno sodišče RS, sodba II Ips 163/2013 in sklep II Ips 93/2019.