Court partially allows lawyer fee appeal by applying tariff exception when point value change exceeds 10%.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek 632,47 EUR nadomesti z zneskom 1.127,03 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in sklep potrdi.

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te odločbe povrniti 176,90 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

[JEDRO]

Izjemo k splošni določbi iz drugega odstavka 12. člena OT, po kateri je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, določa tretji odstavek 12. člena OT.

Sprememba vrednosti točke med postopkom od 0,459 na 0,60 EUR je v obravnavani zadevi vplivala na število točk za opravljeno storitev tako, da je tista ob odmeri stroškov nižja za več kot 10 % od tiste ob uvedbi postopka (število točk za opravljeno storitev se je iz 300 točk znižalo na 200 točk). Poleg tega je tožnikov pooblaščenec priglasil stroške po tarifi, ki je veljala ob uvedbi postopka, kar zadošča za izpolnjenost zahteve iz četrtega odstavka 14. člena OT.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ga je izdalo 19. 1. 2022, odločilo o stroških postopka. Tožencema je naložilo, da tožniku v roku 8-ih dni nerazdelno plačata 632,47 EUR.

2. Zoper odločitev je tožnik vložil pritožbo. Navaja, da odločitvi glede ugotovljenega uspeha strank ne oporeka. Meni pa, da bi sodišče moralo pri odmeri uporabiti 12. člen Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in s tem višjo osnovo za odmero (300 in ne 200 točk). Priznati bi mu moralo tudi stroške za drugo in tretjo pripravljalno vlogo ter stroške prvega pritožbenega postopka.

3. Toženca odgovora na pritožbo nista vložila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izjemo k splošni določbi iz drugega odstavka 12. člena OT 1 , po kateri je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, določa tretji odstavek 12. člena OT. Skladno s slednjim je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %. Sodišča in drugi organi so dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife le na predlog odvetnika (četrti odstavek 14. člena OT).

6. Pritožnik utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri njegovih stroškov to izjemo uporabiti in upoštevati ob uvedbi postopka veljavno tarifo, vezano na vrednost točke 0,459 EUR. V konkretnem primeru sta namreč za to izpolnjena oba zgoraj navedena zakonska pogoja. Sprememba vrednosti točke med postopkom od 0,459 na 0,60 EUR je v obravnavani zadevi vplivala na število točk za opravljeno storitev tako, da je tista ob odmeri stroškov nižja za več kot 10 % od tiste ob uvedbi postopka (število točk za opravljeno storitev se je iz 300 točk znižalo na 200 točk). Poleg tega je tožnikov pooblaščenec priglasil stroške po tarifi, ki je veljala ob uvedbi postopka, kar zadošča za izpolnjenost zahteve iz četrtega odstavka 14. člena OT. Tožniku tako pripada 300 točk za predpravdni zahtevek, 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo in 300 točk za pripravljalni in prvi narok.

7. Tožnik je poleg tega upravičen tudi do povračila nekaterih dodatnih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP) ne glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, treba uvrstiti še strošek za vlogi z dne 21. 12. 2020 in 29. 9. 2021. S prvo navedeno vlogo je tožnik sodišče obvestil o statusni spremembi ter sodišču na njegov poziv predložil pisno izjavo priče, z drugo pa na poziv sodišča popravil svoje navedbe. Z izjemo stroška za odgovor na pritožbo z dne 19. 5. 2021 2 , so bili potrebni tudi stroški, ki so tožniku nastali v prvem pritožbenem postopku in o katerih pritožbeno sodišče zaradi razveljavitve odločitve ni odločilo. Je pa tožnikov zahtevek za njihovo povračilo v tem delu po višini pretiran in nima podlage v OT. Pritožbeno sodišče je tako tožniku za obe zgoraj navedeni vlogi priznalo po 50 točk (tar. št. 19/4), za pritožbo z dne 24. 2. 2021, ki se je nanašala le na stroške postopka 150 točk (tar. št. 21/2 OT) in za odgovor na pritožbo z dne 30. 3. 2021 375 točk (tar. št. 21/1 OT). Priznalo mu je tudi strošek takse za pritožbo v višini 66 EUR. Zaradi višjih nagrad je tožnik upravičen tudi do višjega povračila materialnih stroškov (2 % oziroma 1 % skupne vrednosti storitve - tretji odstavek 11. člena OT) ter višjega DDV.

8. Tožnik je ob upoštevanju že s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov, ki niso bili izpodbijani in dodatno priznanih, tako upravičen do nagrad in povračila materialnih stroškov v skupni vrednosti 2024,9 točke oziroma do povračila 1.214,94 EUR (vrednost točke 0,6 EUR), skupaj z že priznanimi potnimi stroški (91,02 EUR), 22% DDV (287,31 EUR) ter stroški plačanih taks (231 EUR) pa do povračila 1.824,27 EUR. Ob upoštevanju njegovega uspeha v pravdi (66 %) sta mu toženca dolžna povrniti 1.204,02 EUR, po pobotanju s stroški, ki jih je tožencema dolžan povrniti tožnik (76,99 EUR) pa 1.127,03 EUR.

9. Pritožba tožnika je torej delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče v zgoraj opisanem obsegu ugodilo. Sklep sodišča prve stopnje je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih morata toženca povrniti tožniku, ustrezno zvišalo.

10. Ker je bil tožnik s pritožbo neuspešen le v sorazmerno majhnem delu in ta del ni povzročil posebnih stroškov, je tožnik upravičen tudi do povračila novo nastalih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je priznalo za sestavo pritožbe, ki se je nanašala le na stroškovno odločitev, 150 točk (tar. št. 21/2 OT) ter materialne stroške v višini 1,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 151,5 točk oziroma 90,9 EUR. Priznalo mu je tudi 22% DDV (20 EUR) ter strošek takse (66 EUR), skupaj torej 176,90 EUR. Ta znesek sta tožniku dolžna povrniti toženca kot izhaja iz izreka tega sklepa.

1 Glede na to, da je pritožbeno sodišče presojalo utemeljenost pritožbe zoper sklep, ki je bil izdan v januarju 2022, je uporabilo OT, ki je veljala pred spremembo, objavljeno v UL RS 70/22.

2 Gre za odgovor na pritožbo tožencev zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo izdajo dopolnilne sodbe, ki vsebinsko ni prispeval k odločitvi o pritožbi.