Supreme Court partially allows appeal, suspending enforcement of environmental order for illegal climbing wall due to proven irreparable harm to athlete's career.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 953/2022-10 z dne 26. 7. 2022 spremeni tako, da se odloži izvršitev odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj, št. 06122-410/2020-24 z dne 15. 3. 2021, v delu, ki se nanaša na odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu. V preostalem delu pa se pritožba zavrne.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pritožnik je po presoji Vrhovnega sodišča izkazal težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala zaradi nezmožnosti uporabe sporne plezalne stene, saj je zatrjevano škodo utemeljil s posledicami, ki bi ga prizadele pri uresničevanju bistvenih vidikov njegovega življenja in dela, torej njegovega nadaljnjega športnega udejstvovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo, št. 06122-410/2020-24 z dne 15. 3. 2021, s katero mu je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljevanju Inšpektorat RS) naložil, da mora ustaviti dela na nelegalnem športnem objektu s plezalno steno v tlorisni dimenziji 23 m x 29,50 m in višine 21 m na zemljišču par. št. 1265 k. o. ...(1. točka izreka), objekt do 15. 3. 2022 odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka); odločil pa je tudi o načinu prisilne izvršbe, prepovedih iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), nesuspenzivnosti pritožbe in o tem, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (3., 4., 5. in 6. točka izreka). Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev navedene odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da tožnikove trditve o nastanku težko popravljive škode zaradi nezmožnosti uporabe obravnavane plezalne stene niso izkazane, ker iz njegovih navedb in dokazov izhaja, da je vrhunske športne rezultate na svetovni ravni dosegal tudi že pred letom 2018, torej pred gradnjo obravnavane plezalne stene, zato vzročna zveza med zatrjevano škodo in nezmožnostjo uporabe obravnavane stene ni izkazana. Nastanka težko popravljive škode pa po oceni sodišča prve stopnje tudi ni izkazal s trditvami o izpadu pričakovanega dohodka, ki naj bi ga utrpel zaradi nezmožnosti prodaje drugih plezalnih sten, do česar naj bi prišlo zaradi nezmožnosti uporabe obravnavane plezalne stene, ki je namenjena demonstraciji, saj ni pojasnil, kaj naj bi izguba zatrjevanega pričakovanega prihodka pomenila za njegovo eksistenco. Izkazal pa tudi ni, da se prav on ukvarja z izdelavo in prodajo (enakih ali podobnih) plezalnih sten in da bo zato prav njemu nastala škoda zaradi izgube pričakovanega prihodka, niti ni zatrjeval, da mu bo težko popravljiva škoda nastala s samim dejanjem odstranitve plezalne stene.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da nastanka težko popravljive škode ni izkazal, ker je že pred izgradnjo in uporabo sporne plezalne stene dosegal vrhunske športne dosežke, napačen. Poudarja, da je bistvo vrhunskega športnega udejstvovanja težnja k konstantnemu napredku v načinu izvajanja treningov, zato vsi vrhunski športniki neprestano iščejo nove načine treningov in nove pripomočke, s katerimi bi lahko svojo pripravljenost še dodatno izboljšali.

Prav zato se je odločil za izdelavo sporne plezalne stene, saj mu omogoča bolj inovativne treninge in da prihrani na času in stroških. Forma vrhunskega športnika niha in ravno zato je še toliko bolj nujno in potrebno, da ima prilagojen trening, s čim manj motečimi faktorji. Tehniko treninga sproti razvija in prilagaja svojim potrebam, takšno prilagajanje pa je možno samo na predmetni steni, saj so ostale narejene tako, da jih uporablja večje število ljudi in ne omogočajo prilagoditev posamezniku. Poudarja, da če mu bo odvzeta možnost prilagojenega kvalitetnega treninga, da ne bo dosegal rezultatov (kar je „nenadomestljivo“), posledično se bodo zmanjšali njegovi prihodki, s katerimi se preživlja in krije stroške treningov, ki bodo zaradi tega posledično še manj kvalitetni.

Nerazumno in prekomerno pa je po njegovem mnenju tudi dokazno breme glede zatrjevanega upada prihodkov iz naslova trženja. Navaja, da izguba prihodkov rezultira v izgubi dobička, če ni dobička, pa ni zaslužka, kar je splošno znano dejstvo, zato tega ni dolžan dokazovati. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ni izrecno zatrjeval, da se ukvarja z izdelavo in prodajo plezalnih sten in da bo zaradi nemožnosti trženja škoda nastala ravno njemu, saj je izrecno zapisal, da v primeru odstranitve stene ne bo mogel predstavljati zainteresiranim kupcem, kar pomeni, da bo njena prodaja na trgu onemogočena.

Navaja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno presodilo, da predstavlja škoda v višini 100.000,00 EUR škodo zaradi nezmožnosti uporabe, saj sta v tem znesku upoštevani tako materialna škoda, ki bi mu nastala zaradi nezmožnosti treniranja, kot tudi škoda, ki bi jo utrpel z odstranitvijo stene, noben materialni predpis pa ne določa, da bi moral škodo specificirati po posameznih postavkah. Očita pa tudi neobrazloženost izpodbijanega sklepa, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da z odložitvijo izvršitve izpodbijanega akta javna korist ne bo v ničemer prizadeta.

Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožnik v dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da bi mu z odstranitvijo sporne stene nastala nenadomestljiva škoda, ki bi se odrazila v njegovi slabši pripravljenosti in s tem posledično slabših rezultatih na tekmovanjih (nezmožnostjo pridobivanja pohval, priznanj, nagrad), kar bi vplivalo na njegovo prepoznavnost in tržno zanimivost, slednje pa je predpogoj za pridobivanje sponzorskih sredstev, s katerimi pritožnik krije svoje stroške preživljanja, treningov in udeležbo na tekmovanjih. Pojasnil je, da je sporno steno izdelal prav z namenom, da bi na njej lahko kar najbolj kakovostno treniral in se pripravljal na tekmovanja najvišjega športnega ranga (svetovni pokal, evropska in svetovna prvenstva, olimpijske igre). Ker je sporna stena locirana v neposredni bližini njegovega doma, so mu z njeno uporabo ne samo prihranjeni logistični problemi v smislu prevoza na treninge na druge primerne stene, pač pa tudi denarna sredstva, ki bi jih sicer moral nameniti za prevozne stroške in strošek nastanitve, ki se mesečno lahko gibljejo tudi do 3.000,00 EUR, odvisno od števila treningov, lokacij in drugih dejanskih okoliščin. Poleg tega navaja, da so plezalne stene na drugih lokacijah pripravljene vnaprej in niso prilagojene zgolj potrebam pritožnika, ki je vrhunski športnik, in postavitve na njih iz tega razloga ni možno sproti, vsakodnevno spreminjati, kar pomeni, da je število treningov na tuji plezalni steni za pritožnika omejeno, slednje pa se odraža v višjih stroških, saj mora tožnik večkrat spremeniti lokacijo treninga.

7. S temi navedbami pa je pritožnik po presoji Vrhovnega sodišča izkazal težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala zaradi nezmožnosti uporabe sporne plezalne stene, saj je zatrjevano škodo utemeljil s posledicami, ki bi ga prizadele pri uresničevanju bistvenih vidikov njegovega življenja in dela, torej njegovega nadaljnjega športnega udejstvovanja. Pritrditi je namreč mogoče pritožniku, da tovrstne nematerializirane škode zaradi specifike vrhunskega športnega udejstvovanja ni mogoče določneje konkretizirati in izkazati. Pri tem je povsem nepomembno, da je pritožnik že pred izgradnjo sporne plezalne stene (ki se je začela predvidoma 2018) dosegal vrhunske športne rezultate, saj je pritožnik uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da bo (lahko) odstranitev sporne stene in s tem nezmožnost njene uporabe vplivala na njegovo bodočo športno kariero, v kateri bi lahko dosegal enake ali še boljše rezultate. Zato Vrhovno sodišče šteje, ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke, da je dejstvo nastale težko popravljive škode izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti, s tem pa je izkazan tudi prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1.

8. Skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in korist nasprotne stranke. Pritožnik v zvezi s tem v predlogu navaja, da z odložitvijo izvršitve akta javna korist ne bo v ničemer prizadeta, ker ima sporna plezalna stena pridobljen certifikat – potrdilo, iz katerega izhaja, da izpolnjuje vse varnostne standarde in da je kot takšna popolnoma varna za uporabo. Ker toženka ni podala drugih navedb o nujnosti rušenja z vidika javnega interesa in tretjih oseb, Vrhovno sodišče zato šteje, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oziroma pravno varovani interes nasprotne stranke.

9. Ker je Vrhovno sodišče že iz teh razlogov presodilo, da so podani vsi pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe določata drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1, se do pritožbenih navedb v zvezi z izkazanostjo premoženjske škode ni opredeljevalo.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi 1. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 v povezavi z 82. členom ZUS-1 pritožnikovi pritožbi delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je izvršitev izpodbijanega upravnega akta v delu, ki se nanaša na odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odložilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo.

K II. točki izreka

11. Ker so stroški izdane začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS- 1).