Supreme Court dismisses appeal against administrative order to remove a fence due to lack of proven irreparable harm.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ugotovitvam sodišča, glede obstoječega zavarovanja gradbene jame in načina uporabe zemljišč kljub ograji, pritožba ne nasprotuje. Samo s pavšalnim zatrjevanjem, da sta izkazana nevarnost gradbene jame in namen gradbiščne ograje, pa ne more izpodbiti, da sporni ograji ni mogoče pripisati funkcije in pomena, ki ju zatrjuje pritožnik. Nekonkretizirani očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju je torej neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, št. 06101-73/2020-36 z dne 9. 11. 2021, s katero mu je bilo naloženo, da na lastne stroške v roku 30 dni od vročitve odločbe odstrani ograjo z javne površine parc. št. 10, 11, 12 in 13, vse k. o. ..., ki so v lasti Mestne občine Ljubljana in na katerih je ograja postavljena brez dovoljenja za posebno rabo javne površine. Hkrati s tožbo je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je navedeno zahtevo s sklepom zavrnilo, ker tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z odstranitvijo sporne ograje na lokaciji Tobačna Ljubljana namreč ne bo ogroženo življenje in zdravje ljudi, saj je tamkajšnja gradbena jama zaščitena z drugo ograjo. Dejstvo, da gre za stanje, ki traja deset let, ni pravno pomembno, prav tako ne, da se ob 22. uri zaprejo trije dostopi do območja Tobačne Ljubljana, saj je dostop iz ene strani še vedno mogoč. Zaradi neizkazane težko popravljive škode sodišče ni presojalo prizadetosti javne koristi.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev zmotna in posega v načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Trdi, da sporna ograja varuje gradbeno jamo kot tudi varen dostop na območje Tobačne Ljubljana z Bleiweisove ceste, saj gre v tem delu za prometno najbolj izpostavljeno in obremenjeno območje tega kompleksa. Meni, da je presoja sodišča, da odstranitev ograje ne bi povzročila nevarne in ogrožujoče situacije ter s tem težko popravljive škode za pritožnika in obiskovalce Tobačne Ljubljana, zmotna, neprepričljiva in izkustveno nepodprta. Prav tako sodišču očita, da v svoji odločitvi ni navedlo odločilnih dejstev, zato je njegova odločitev tudi arbitrarna. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da pritožnik konkretno ne pojasni, na kakšen način bi lahko zaradi odstranitve ograje, ki se ne nahaja ob gradbeni jami, prišlo do nevarnosti za življenje in zdravje ljudi. Ne pojasni niti, katero relevantno dejstvo naj bi bilo ugotovljeno napačno, in tudi ne zanika, da gre za dve različni ograji, med katerima poteka prosto dostopna asfaltirana pot. Gre za golo, očitno neutemeljeno vztrajanje, da naj bi odstranitev predmetne ograje pritožniku povzročila težko popravljivo škodo. Poudarja še, da so se pritožnikove navedbe v predlogu koncentrirale izključno na gradbeno jamo. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu presojalo, ali lahko zaradi odstranitve sporne ograje nastane težko popravljiva škoda v smislu ogroženosti zdravja in življenja ljudi, ki se vsakodnevno nahajajo na območju Tobačne Ljubljana, kjer je pritožnik lastnik nepremičnin in zaradi česar dolžnost odstranitve ograje povezuje s svojo odgovornostjo lastnika za škodo, ki bi nastala tretjim na tem območju. Verjetnost nastanka navedene škode, to je ogroženosti življenja in zdravja vsakokratnih obiskovalcev in uporabnikov javnega servisa – upravnega središča Tobačna Ljubljana, je utemeljeval s prisotnostjo gradbene jame na tem območju, pred katero naj bi ljudi zavarovala ograja iz inšpekcijske odločbe.

7. V 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče glede navedenega ugotovilo: da je gradbena jama neposredno zaščitena z drugo, posebno pločevinasto ograjo; da sta obe ograji med seboj oddaljeni nekaj metrov; da med njima poteka asfaltirana dovozna pot in da je na enem delu notranje strani sporne ograje (gledano s strani območja Tobačne Ljubljana) možno parkiranje avtomobilov. Na podlagi tega je sodišče štelo, da sporna ograja ni namenjena zaščiti gradbene jame, niti ne preprečuje nevarne situacije udeležencev v prometu, saj avtomobili vozijo po navedeni dovozni poti med ograjama. Zato je zavrnilo tožnikovo trditev, da bi zaradi izvršitve naložene obveznosti lahko bilo ogroženo življenje in zdravje ljudi.

8. Ugotovitvam sodišča glede obstoječega zavarovanja gradbene jame in načina uporabe zemljišč kljub ograji iz odločbe pritožba ne nasprotuje. Samo s pavšalnim zatrjevanjem, da sta izkazana nevarnost gradbene jame in namen gradbiščne ograje, pa ne more izpodbiti, da sporni ograji ni mogoče pripisati funkcije in pomena, ki ju zatrjuje pritožnik. Nekonkretizirani očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju je torej neutemeljen.

9. Pritožnik tudi ugovarja, da naj bi se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa napačno sklicevalo le na gradbeno jamo, ne pa tudi na dostop (z Bleiweisove ceste) na to območje. To ne drži, saj so razlogi o dostopih navedeni v 15. točki obrazložitve. Če pritožba cilja na ugotovljeno dejansko stanje, pa je po presoji Vrhovnega sodišča bistveno, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo zaščitenost gradbene jame in ugotovilo, da je ta že zavarovana z drugo ograjo, po naravi stvari ugotovilo okoliščino, pomembno za zagotavljanje varnosti ljudi tudi na dostopnih površinah obravnavanega območja. Razumevanje gradbene jame kot vira zatrjevane nevarnosti za zdravje in življenje ljudi, ki naj bi jo odklanjala obravnavana ograja, nenazadnje izhaja tudi iz pritožbe. V njej pritožnik navaja, da mora biti imenovani dostop varovan zaradi neposredne gradbene jame, s tem pa v bistvenem ponavlja to, kar je izjavil na naroku 14. 7. 2022 pred sodiščem prve stopnje, ko je v zvezi z varnostjo dostopnih in transportnih poti na kompleks Tobačna Ljubljana izpostavil, da se ob vsaki javni cesti ne nahaja ok. 16.000 m2 velika in 32 m globoka jama (l. št. 52). Ker v tej smeri ni drugih konkretnih navedb, ni razvidno, v čem naj bi bilo dejansko stanje glede dostopa zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

10. Po obrazloženem in upoštevaje, da pritožba tudi ne pojasni, v čem naj bi se kazala očitana arbitrarnost odločitve, je treba pritrditi toženki, da gre za pritožnikovo golo vztrajanje pri tem, da naj bi mu odstranitev predmetne ograje povzročila težko popravljivo škodo. Ob tem pritožnik še neupoštevno izpostavlja, da z izdano začasno odredbo javna korist ne bi bila prizadeta. Kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (10. in 16. točka obrazložitve), pritožba pa temu ne oporeka, se ta vidik upošteva v okviru presoje sorazmernosti izdanega ukrepa, vendar šele, če tožnik izkaže nastanek škode in njeno težko popravljivost.

11. Glede na navedeno in ker niti druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

12. Ker so stroški postopka za izdajo začasne odredbe del stroškov upravnega spora (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), o njih pa skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči sodišče v končni odločbi, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.