Administrative court dismisses lawsuit for failure to exhaust prior administrative remedies regarding a subsidy return order.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo z dne 2. 7. 2021 sicer vložila pritožbo, vendar jo je prvostopenjski organ s sklepom z dne 8. 9. 2021 zavrgel kot prepozno, tožeča stranka pa je bila v pravnem pouku ustrezno poučena, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance. Pritožbe ni vložila. S tem torej ni izčrpala rednih pravnih sredstev, ki so v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 pogoj za vsebinsko obravnavo tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod). Zahteva vračilo zneska vrnjene subvencije za delno povračilo nadomestil plače zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom. Navaja, da je z Zavodom sklenila mesečne pogodbe za pridobitev navedene subvencije. Dne 31. 3. 2021 je vložila "dokument za vračilo subvencije NF COVID19Vračilo, št. dokumenta EDP-11302739-662", v katerem je pomotoma označila, da obvešča FURS, da ne izpolnjujejo pogojev za uveljavljanje upravičenj, ker je podjetje izplačalo dobiček. Na zahtevo Zavoda je morala tožeča stranka subvencijo vrniti. Zoper izdano odločbo FURS se je pritožila, vendar jo je FURS zavrnil (pravilno zavrgel, op. sodišča), ker je bila oddana prepozno. Razlog je bila napaka v komunikaciji med tožečo stranko in njenim računovodstvom. Vrnjeni znesek sedaj tožeči stranki ustvarja primanjkljaj, epidemija COVID-19 pa je njeno poslovanje zelo prizadela. Nesporno je dejstvo, da je Zavod "na ta način uveljavljal ugotovitve iz odločbe FURS o vračilu subvencije", vendar je nesporno tudi, da tožeči stranki subvencije ni bilo treba vrniti. Zavodu bi pojasnila o neizpolnjevanju pogojev za vračilo subvencije morala zadostovati, ta pa je tožeči stranki v svojem odgovoru z dne 29. 9. 2021 svetoval, da sproži upravni spor. Tožeča stranka predlaga, da se "odločba o vračilu subvencije prekliče" in da ji Zavod vrne vsa sredstva iz naslova prejete subvencije na njen TRR.

2. Tožba ni dovoljena.

3. Iz laične tožbe in njenih prilog sodišče lahko razbere, da se tožeča stranka ne strinja s tem, da je morala na podlagi odločbe FURS Zavodu RS za zaposlovanje vrniti prejeto subvencijo za delno povračilo nadomestil plače zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom.

4. FURS je tožeči stranki naložil vračilo subvencije Zavodu z odločbo št. DT 429-10881/2021-2 z dne 2. 7. 2021. Tožeča stranka navaja, da je nesporno, da je Zavod "uveljavljal ugotovitve iz odločbe FURS o vračilu subvencije", iz česar sodišče sklepa, da zanjo ni dvoma o tem, da je odločba FURS z dne 2. 7. 2021 predstavljala pravno podlago za vračilo prejete subvencije. Kljub temu pa tožeča stranka sedaj s tožbo zahteva od Zavoda vračilo vrnjenega znesak, češ da je do odločbe FURS z dne 2. 7. 2021 prišlo zgolj zato, ker je na obrazcu pomotoma označila, da je podjetje od uveljavitve Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE) izplačalo dobiček. Iz dopisa Zavoda z dne 29. 9. 2021 je razvidno, da je tožeča stranka Zavod očitno obvestila o tem, da je vrnila prejete subvencije skladno z odločbo FURS z dne 2. 7. 2021, vendar je hkrati tej obveznosti ugovarjala. Zavod ji je v omenjenem odgovoru z dne 29. 9. 2021 odgovoril, da lahko glede odločbe FURS-a sproži upravni spor, saj ji, dokler ne prejme druge odločitve, v tej zadevi ne more pomagati. Na podlagi tega odgovora je tožeča stranka vložila tožbo v obravnavanem upravnem sporu.

5. Iz vsega navedenega je po presoji sodišča jasno razviden razlog, zakaj tožeča stranka v tožbi kot toženo stranko izrecno navaja Zavod RS za zaposlovanje in od njega terja znesek vrnjenih subvencij. Kljub temu je sodišče v skladu z določbo petega odstavka 17. člena ZUS-1 1 za toženo stranko smiselno štelo Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ, saj je iz tožbenih navedb dovolj jasno razvidno, da tožeča stranka dejansko izpodbija pravilnost odločbe, na podlagi katere je morala vrniti prejeto subvencijo, tj. odločbe FURS št. DT 429-10881/2021-2 z dne 2. 7. 2021, ki jo je tožbi tudi priložila.

6. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Izčrpanost rednih pravnih sredstev je torej predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.

7. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da se je zoper odločbo FURS št. DT 429-10881/2021-2 z dne 2. 7. 2021 pritožila. Tožbi je priložila sklep FURS, Finančni urad Ljubljana št. DT 429-10881/2021-5 z dne 8. 9. 2021, s katerim je njeno pritožbo že prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) 2 zavrgel kot prepozno.

8. Sodišče je tožečo stranko pozvalo, naj pojasni, ali je zoper navedeni sklep z dne 8. 9. 2021 v skladu s pravnim poukom vložila pritožbo na Ministrstvo za finance. Tožeča stranka je dne 2. 11. 2021 odgovorila, da pritožbe zoper ta sklep ni vložila, ker je za možnost upravnega spora izvedela šele na podlagi dopisa Zavoda z dne 29. 9. 2021.

9. Na podlagi vsega navedena sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zoper izpodbijano odločbo z dne 2. 7. 2021 sicer vložila pritožbo, vendar jo je prvostopenjski organ s sklepom z dne 8. 9. 2021 zavrgel kot prepozno, tožeča stranka pa je bila v pravnem pouku ustrezno poučena, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance. Pritožbe ni vložila. S tem torej ni izčrpala rednih pravnih sredstev, ki so v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 pogoj za vsebinsko obravnavo tožbe. Tožeča stranka zato ne more sedaj v upravnem sporu izpodbijati obveznosti, ki ji je bila naložena z odločbo FURS z dne 2. 7. 2021, niti ne more v zvezi s tem zahtevati od Zavoda zneska vrnjene subvencije. Ta ji je v dopisu z dne 29. 9. 2021 sicer res odgovoril, da lahko glede odločbe FURS sproži upravni spor, vendar tožeči stranki takšen splošen odgovor, ob upoštevanju, da je bila pravilno poučena o pravnih sredstvih, ki jih je imela na voljo zoper odločbo z dne 2. 7. 2021 oziroma zoper sklep z dne 8. 9. 2021, ne more dati več pravic, kot ji gredo z zakonom.

10. Ker mora sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu s 36. členom ZUS-1 po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so za meritorno obravnavo tožbe podane vse procesne predpostavke, in ker ZUS-1 v 7. točki prvega odstavka 36. člena določa, da mora sodišče tožbo zavreči, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno, je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo.

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

12. Sodišče je odločilo po sodniku poročevalcu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko 46. člena ZUS-1 in petim odstavkom 59. člena ZUS-1.

1 Ta določa: Toženec je država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti.

2 Ta določa: Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom.