Administrative court allows claim against employment agency for rejecting subsidy application due to missed deadline caused by later law.

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-4213/2020-3 z dne 26. 8. 2020 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

ZIUPDV je bil materialni rok za uveljavljanje pravice do subvencije, ki je bil prvotno določen v prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE spremenjen in podaljšan do 10. 12. 2020. Ker je tožnica vlogo za dodelitev subvencije vložila 30. 6. 2020, kar med strankama ni sporno, to pomeni, da je bila ta vložena znotraj roka določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV in je bila zato pravočasna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUOOPE) odločila, da se zavrže tožničina vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka), da v postopku niso nastali stroški (2. točka izreka) in da je sklep prost takse (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je organ zahtevo zavrgel, ker je tožnica rok za vložitev vloge pri Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: Zavodu), ki je določen v prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE, zamudila. Tožnica je delavcem delo s skrajšanim delovnim časom namreč odredila z dnem 1. 6. 2020, vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije pa je vložila šele 30. 6. 2020.

2. Z izpodbijanim sklepom se tožnica ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po določbi 1. alineje prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Meni, da izpodbijani sklep Zavoda ni zakonit, saj nima podlage v zakonodaji, ki je veljala v času odločanja Zavoda. Zavod je svojo odločitev uprl na določbo prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, ki se je uporabljal od 31. 5. 2020. Pri tem je prezrl, da se je predmetna določba v obdobju med vložitvijo vloge (30. 6. 2020) ter odločanjem o vlogi (26. 8. 2020) spremenila. Dne 9. 7. 2020 je bil namreč sprejet Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (ZIUPDV), ki je začel veljati 11. 7. 2020, in ki v prvem odstavku 38. člena določa, da mora delodajalec, ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu najpozneje do 10. 12. 2020. ZIUPDV je v odnosu do ZIUOOPE kasnejši zakon ter ga ravno v delu, ki predstavlja pravno podlagi za odločitev Zavoda razveljavlja ter določa daljši rok za vložitev vloge za dodelitev subvencije. Posledično Zavod ni uporabil zakona, ki bi ga moral uporabiti. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožnici prizna pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim delodajalec odredi delo s skrajšanim delovnim časom oziroma podrejeno, da zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tožnica vlogo za subvencijo oddala prepozno. Pri tem je upoštevala razlago 16. in 18. člena ZIUOOPE s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Meni, da je tožničino tolmačenje 38. člena ZIUPDV nepravilno. Navedena zakonska podlaga ni v ničemer razveljavila ali spremenila prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, ampak je le določila skrajni rok za oddajo vloge za tiste delodajalce, ki bodo odredili skrajšani delovni čas konec novembra oziroma v začetku decembra 2020. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožnica je v nadaljevanju vložila pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica s 1. 6. 2020 štirim pri njej zaposlenim delavcem odredila delo s skrajšanim delovnim časom in da je vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije vložila pri Zavodu dne 30. 6. 2020. Sporno je le vprašanje, ali je bila ta vloga glede na zakonsko določen rok pravočasna.

7. V skladu s prvim odstavkom 16. člena ZIUOOPE se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Vendar je ZIUPDV, ki je kasneje sprejeti zakon v primerjavi z ZIUOOPE, in ki je že veljal v času odločanja tožene stranke, v prvem odstavku 38. člena, naslovljenem „ Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog “, določal, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. To pa pomeni, da je bil z ZIUPDV materialni rok za uveljavljanje pravice do subvencije, ki je bil prvotno določen v prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE spremenjen in podaljšan do 10. 12. 2020. Ker je tožnica vlogo za dodelitev subvencije vložila 30. 6. 2020, kar med strankama ni sporno, to pomeni, da je bila ta vložena znotraj roka določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV in je bila zato pravočasna.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

9. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnimi interesi (1. alineje drugega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1).

10. Tožnica je v tožbi sicer predlagala odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Vendar pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1 1 (podatki postopka ne dajejo za to zanesljive podlage), tožeča stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi ji odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pred toženo stranko prizadela težko popravljivo škodo. Zato bo po presoji sodišča dovolj učinkovita tudi odprava izpodbijanega sklepa, upoštevajoč vezanost upravnega organa na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava ter obveznost, da izda nov upravni akt v roku 30 dni (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) skupaj z zahtevanim 22 % DDV v višini 57,00 EUR, ter 2% materialni stroški v višini 5,7 EUR, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

K III. točki izreka:

12. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priglasila in zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 tožena stranka trpi svoje stroške postopka celo, če sodišče tožbo zavrne, v obravnavanem primeru pa je sodišče tožbi ugodilo in je tožeča stranka v upravnem sporu zmagala, tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prvi odstavek 65. člena ZUS-1: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.