Contractual penalty requires explicit claim; acceptance of performance without notice bars automatic liability.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pogodbena kazen ni objektivna posledica zamude, zato obveznost plačila pogodbene kazni nastopi šele v primeru, da jo upnik izrecno uveljavlja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v sporu majhne vrednosti toženo stranko obsodilo na plačilo 1.600,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški, vse iz naslova plačila za dva prevoza, ki sta bila opravljena po naročilu tožene stranke.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Meni, da je sodišče bistveno kršilo postopek, ker ni izvedlo zaslišanja njenega direktorja, ki bi pomembno vplivalo na odločitev. Direktor bi namreč lahko izpovedal o peturni zamudi pri drugi dostavi. V posledici je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in sicer je sodišče napačno ugotovilo, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe. Če bi tožena stranka vedela, da bo prišlo do zamude, pogodbe s tožnico ne bi sklenila. Toženka je sicer zamujeno izpolnitev vseeno sprejela, je pa od tožnice zahtevala plačilo pogodbene kazni. Tožnica je zato glede na dogovor v pogodbi upravičena le do 80 % plačila. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zapisalo, da obvestilo o zamudi še ne pomeni jasne izjave stranke, da vztraja pri pogodbeni kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožba dovoljena samo iz razloga absolutnih kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi napačne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). To pomeni, da pritožnica z večino pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na dejansko stanje in bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: tožena stranka je tožeči naročila dva prevoza na relaciji Koper – Martin (Slovaška). Tožnica je oba prevoza opravila, pri prvem je z dostavo zamudila za en dan, pri drugem pa toženka zamude ni izkazala. Za primer zamude sta stranki dogovorili pogodbeno kazen v višini 20 % cene prevoza. Tožena stranka je izpolnitev kljub zamudi sprejela 1 , pri tem pa ni obvestila tožeče stranke, da vztraja pri pogodbeni kazni. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je bilo materialno pravo, to je določba petega odstavka 251. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju Obligacijski zakonik), po kateri upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da samo obvestilo, da je do zamude prišlo (tudi če bi se izkazalo, da je bilo tako obvestilo res dano 2 ), ni izjava iz petega odstavka 215. člena OZ. Materialno pravo v zadevi je bilo uporabljeno pravilno. Pogodbena kazen namreč ni objektivna posledica zamude, zato obveznost plačila pogodbene kazni nastopi šele v primeru, da jo upnik izrecno uveljavlja.

5. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 Ni pa plačala izstavljenih računov.

2 Zato je bil tudi utemeljeno zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje direktorja toženke o tem dejstvu, saj ne gre za odločilno dejstvo v zadevi.