Supreme Court dismisses partial revision request for failure to explain why lower court erred on legal grounds.

I. Predlog se glede četrtega vprašanja zavrže.

II. V preostalem se predlog zavrne.

[JEDRO]

Bistvo zahteve iz 367.b člena ZPP je, da predlagatelj jasno izpostavi pravni problem, glede katerega naj se revizija dopusti, in na kratko obrazloži, zakaj ga je sodišče rešilo nezakonito. Tega predlagatelj v zvezi s četrtim vprašanjem ni storil. Vprašanje je namreč ostalo povsem neobrazloženo. V predlogu tako ni pojasnjeno, zakaj bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo oziroma zakaj so razlogi sodišča za sojenje na seji, navedeni v 20. točki obrazložitve sodbe, napačni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep toženke, s katerim je bila kot prepozna zavržena tožnikova vloga za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog za združitev z zadevama I U 1259/2021 in I U 1287/2021 (II. točka izreka). V obrazložitvi je povzelo ugotovitve toženke, da je tožnik delavca napotil na čakanje 1. 5. 2021, vlogo za uveljavljanje povračila nadomestila pa je vložil šele 28. 6. 2021, to je po poteku osemdnevnega roka iz prvega odstavka 45. člena Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUOP). Po presoji Upravnega sodišča je treba navedeno zakonsko določbo v povezavi drugim odstavkom istega člena ZDUOP razlagati tako, da je v primeru podaljšanja ukrepa s sklepom vlade vlogo mogoče pravočasno vložiti le, če je vložena v roku osem dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Skrajni rok pa je bil 30. 6. 2021, po tem datumu pravice ni bilo mogoče uveljavljati, tudi če se osemdnevni rok še ni iztekel. Na drugačno odločitev ne vplivajo tožbene navedbe, da sta bila delavca dejansko napotena na čakanje že 16. 11. 2020, saj je bila tudi v tem primeru tožnikova vloga očitno vložena po izteku materialnega prekluzivnega roka. Ker zakon ne razlikuje med novimi in kontinuiranimi napotitvami na čakanje, je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da osemdnevni rok ne velja za dalj časa trajajoče napotitve.

2. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije in v njem izpostavil štiri pravna vprašanja, od katerih se drugo in tretje nanašata na razlago določb ZDUOP, prvo na zatrjevano neenotnost sodne prakse glede standardov obrazložitve upravnih aktov in četrto na vprašanje izjem od izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

3. Predlog glede četrtega vprašanja ni popoln.

4. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

5. Bistvo zahteve iz 367.b člena ZPP torej je, da predlagatelj jasno izpostavi pravni problem, glede katerega naj se revizija dopusti, in na kratko obrazloži, zakaj ga je sodišče rešilo nezakonito. Tega predlagatelj v zvezi s četrtim vprašanjem ni storil. Vprašanje je namreč ostalo povsem neobrazloženo. V predlogu tako ni pojasnjeno, zakaj bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo oziroma zakaj so razlogi sodišča za sojenje na seji, navedeni v 20. točki obrazložitve sodbe, napačni. Ker predlog ne vsebuje sestavin, ki bi jih po četrtem odstavku 367.b člena ZPP moral vsebovati, ga je Vrhovno sodišče v delu, ki se nanaša na četrto vprašanje, na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.

K II. točki izreka

6. V preostalem delu, to je glede prvih treh vprašanj, pa je Vrhovno sodišče ocenilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za dopustitev revizije niso izpolnjeni. Predlog je zato v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

7. Predlagatelj s predlogom ni uspel, zato sam nosi svoje stroške predloga (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).