Supreme Court dismisses appeal request against second instance judgment on co-ownership usage fee claim.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je od toženca, ki je po njeni izselitvi iz solastne nepremičnine še naprej bival v tej nepremičnini, zahtevala plačilo 14.450 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo skupaj 14.365 EUR uporabnine (mesečni zneski po 169 EUR od 8. 4. 2013 do 8. 4. 2020, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov). Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dopustitev revizije predlaga glede vprašanj:

‒ Ali glede na konkretne okoliščine primera pravilno prevlada okoliščina, da se tožnica ni bila dolžna vrniti in zahtevati prepustitve uporabe stanovanja?

‒ Ali je materialnopravno odločitev pravilna, če temelji na tem, da se tožnica ni bila dolžna vrniti in da je toženec preprečeval uporabo, čeprav je prihajala v stanovanje od 8. 3. 2013 dalje, prepustitve deleža pa ni zahtevala vse do vložitve te tožbe v l. 2019?

‒ Katere okoliščine prevladajo kot odločilne, ko konkurira po eni strani izselitev zaradi nasilja in na drugi strani kasnejše prihajanje v stanovanje, imetništvo ključa in poslovni interes?

‒ Ali je v konkretnih okoliščinah primera odločilno dejstvo, da je bila tožnica zainteresirana za prijavo sedeža društva, katerega predsednica je, ker bi sicer drugje bili stroški, in če je s tem ovržena predpostavka odsotnosti privolitve v prikrajšanje in pravnega temelja zahtevka?

‒ Ali je tožnica upravičena do uporabnine glede na to, da se je odselila zaradi nasilja, nato pa več kot šest let ni z ničimer manifestirala, da zahteva souporabo nepremičnine ali da ne pristaja na prikrajšanje, niti ni zahtevala delitve premoženja ali plačila uporabnine, je pa v stanovanje prihajala zaradi pošte, zaradi sedeža društva in imela ključ?

‒ Ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v celoti utemeljen?

‒ Kakšen je vpliv več kot šestletne odsotnosti tožničine aktivnosti ali manifestacije v smeri uporabe deleža ali nadomestitve koristi, šteto od izselitve iz skupnega stanovanja, na presojo prepostavke, ali je tožnica v svoje prikrajšanje privolila?

‒ Ali sta sodišči pravilno materialnopravno presodili pretekla ravnanja solastnikov v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (3., 5. in 11. člena OZ) ter načel izravnalne pravičnosti?

‒ Ali je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje zadostna (ali pomeni kršitev 22. člena Ustave) ter ali sta sodišči ugotovili vsa odločilna dejstva?

‒ Ali sta sodišči pravilno uporabili 193. člen OZ in priznali obresti od aprila 2013 dalje?

Njihovo pomembnost utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti, enotne uporabe prava in njegovega razvoja preko sodne prakse. Zatrjuje neobstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, deloma pa odstop od nje.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).