Administrative court dismisses appeal for legal aid in aid dispute, citing statutory exclusion of aid for aid applications.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Peta alineja 8. člena ZBPP jasno določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik pa se v konkretnem primeru zavzema prav za to, torej da se mu dodeli izredna brezplačna pravna pomoč v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča glede dodelitve BPP, kar je razvidno tudi iz dokumentacije upravnega spisa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: organ za BPP) je z izpodbijano odločbo na podlagi 8. člena v zvezi s 37. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1479/2021-7 z dne 26. 10. 2021. V obrazložitvi je organ za BPP navedel, da v obravnavani zadevi prosilec želi dodelitev BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za BPP. Obravnavani primer se tako nanaša na peto alinejo 8. člena ZBPP, ki določa primere, v katerih se brezplačna pravna pomoč ne dodeli in je prosilčeva prošnja že na podlagi navedene zakonske določbe neutemeljena in jo je organ na podlagi 8. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnil.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi očita toženi stranki, da so odločbe št. I U 1479/2021, I U 310/2020, Bpp 152/2021 in Bpp 219/2021 neutemeljene in neobrazložene. Nadalje navaja, da za dodelitev BPP izpolnjuje tako materialne kot postopkovne pogoje ter da je v konkretnem primeru pravica določena v 25. členu Ustave neuresničljiva. Trdi, da mu je bila pravica do BPP in pritožbe kršena, zaradi česar predlaga sodišču, da neutemeljeno odločbo Bpp 219/2021-2 v celoti odpravi. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila vseh sodnih stroškov in taks.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Med strankama je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1479/2021-7 z dne 26. 10. 2021, s katero je Upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS Bpp 152/2021-2 z dne 14. 9. 2021 zaradi (ne)dodelitve BPP.

6. Peta alineja 8. člena ZBPP jasno določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik pa se v konkretnem primeru zavzema prav za to, torej da se mu dodeli izredna brezplačna pravna pomoč v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča glede dodelitve BPP, kar je razvidno tudi iz dokumentacije upravnega spisa.

7. Po povedanem je zmotno stališče tožnika, ki meni, da mu je kršena pravica do brezplačne pravne pomoči. Navedena pravica namreč ni absolutna, saj se lahko odobri samo pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). V obravnavanem primeru namreč ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje vlaganje prošenj za brezplačno pravno pomoč v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno pojasnjuje že organ za BPP, se s tem preprečuje veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč.

8. Po presoji sodišča namreč omejitev iz pete alineje 8. člena ZBPP velja ne le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP (kar je sodišče že večkrat razsodilo, npr. v sodbah I U 1033/2016 in I U 1026/2016), temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v upravnem sporu. Na to kaže že samo besedilo zakona, ki izključitve dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora na prvi stopnji sodnega odločanja, temveč na upravni spor kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Če bi zakonodajalec iz navedene ureditve v ZBPP želel izključiti odobritev BPP za pravna sredstva v upravnem sporu, bi po presoji sodišča to izrecno zapisal, pa tega ni storil. Zato zakonodajalčevega namena po izključitvi pravnih sredstev iz določbe pete alineje 8. člena ZBPP ni mogoče razbrati.

9. Drugačna razlaga navedene določbe ZBPP niti ne bi bila v skladu s sistemsko ureditvijo upravnega spora v Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Temeljno sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov se namreč uresničuje s tožbo v upravnem sporu, pravna sredstva zoper odločitev sodišča pa je mogoče vložiti ob izpolnjenih predpostavkah iz 6. poglavja ZUS-1. Glede na naravo upravnega spora in obseg razlogov, ki jih tožnik lahko uveljavlja v tožbi, sodno varstvo v upravnem sporu na prvi stopnji opravlja funkcijo „drugega pravnega sredstva“ v smislu 157. člena Ustave, s čimer se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Zato ni logično niti s sistemskega vidika ne bi bilo dopustno, da bi zakonodajalec z izključitvijo možnosti dodelitve BPP dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na prvi stopnji omejeval v večji meri, kot velja za pravna sredstva zoper odločbe sodišča.

10. Navedeno velja tudi za revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, katerega cilj je zagotavljanje pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Revizija zato ni dopustna v vsakem primeru, temveč le takrat, ko je intervencija Vrhovnega sodišča potrebna predvsem iz razlogov, ki niso nujno vezani na interes posameznika, ki ga prizadevajo posledice izdane sodne odločbe v posamičnem konkretnem primeru, temveč zaradi zagotavljanje prej navedenih ciljev usmerjanja in poenotenja sodne prakse.

11. Glede na navedeno na drugačno presojo sodišča ne vpliva niti to, da je v drugem odstavku 22. člena ZUS-1, drugače kot za tožbo, za pravna sredstva v upravnem sporu predpisano zastopanje po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški izpit, in da zato tožnik sam, če nima opravljenega pravniškega izpita, teh pravnih sredstev ne more vložiti. Sodišče je v dosedanji sodni praksi v zadevah v zvezi s tožbo zaradi dodelitve BPP pri presoji ustavne skladnosti ureditve izhajalo iz podmene, da se s tako ureditvijo preprečuje veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč in presodilo, da zato ta ureditev ni v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave. Glede na prej pojasnjen položaj pravnih sredstev v upravnem sporu, zlasti revizije, pa navedena določba 8. člena ZBPP iz enakih razlogov tudi ni v nasprotju s pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.

12. Ker je glede na vse navedeno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba med strankama ni sporno, in sicer, da je tožeča stranka vložila prošnjo za priznanje izredne brezplačne pravne pomoči v zvezi z upravnim sporom zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Kadar je dejansko stanje med strankama nesporno, pa ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave.

14. O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopku za odločanje o dodelitvi BPP taksa ne plača.