Appeal court partially allows appeal, reducing defendant's litigation costs by invalidating travel and office absence fees for out-of-town counsel.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijan sklep spremeni, tako da se stroški postopka, ki jih je dolžna tožeči stranki plačati tožena stranka, znižajo na 3.472,73 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbe v višini 120,11 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

[JEDRO]

Pritožba se neutemeljeno zavzema za upoštevanje deleža pri stroških sodnega izvedenca, saj je odločitev o tem, kdo je dolžan plačati stroške postopka in v katerem deležu (da je dolžna toženka plačati vse stroške za izvedbo dokazov) vsebovana v pravnomočni sodbi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje o stroških odločilo le še po višini, torej z vidika njihove potrebnosti za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Pri zahtevi za povrnitev stroškov odsotnosti iz pisarne in potnih stroškov pooblaščenca je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Skladno z določbo 11. člena ZPP si morajo tudi stranke prizadevati za to, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo stroškov postopka tožniku v višini 3.889,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženka se pritožuje zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zoper odločitev sodišča prve stopnje podala predlog za dopustitev revizije. Sodišče prve stopnje je sprejelo zmotno odločitev o utemeljenosti zahtevka. Z izpodbijanim sklepom je tožniku odmerilo previsoke stroške. Ni upoštevalo, da ima njegov pooblaščenec sedež izven okrožja sodišča. Potni stroški ne štejejo za potrebne stroške (sklep VSK I Cp 266/2019, sklepa VSL II Cp 746/2015, I Cp 1176/2017). Enako velja za stroške odsotnosti iz pisarne. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno odločilo, da je dolžna toženka kriti vse stroške sodnega izvedenca. Tožniku je neutemeljeno priznalo stroške za 5. pripravljalno vlogo z dne 8. 7. 2021, s katero je le v manjšem delu spremenil tožbo. Tožbo bi lahko spremenil na samem naroku. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma ga spremeni, tako da naloži plačilo stroškov tožniku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, Pd 37/2020 z dne 3. 11. 2021 je odločeno o stroških postopka na način, da je dolžna toženka tožniku plačati potrebne stroške postopka v deležu 89,30 %, tožnik pa je dolžan toženki plačati potrebne stroške v deležu 10,70 %, pri čemer je dolžna toženka plačati vse stroške za izvedbo dokazov. Po pravnomočnosti te sodbe (sodba VDSS Pdp 85/2022 z dne 10. 3. 2022) je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep (četrti odstavek 163. člena ZPP).

6. Pritožba si neutemeljeno zavzema za upoštevanje deleža pri stroških sodnega izvedenca, saj je odločitev o tem, kdo je dolžan plačati stroške postopka in v katerem deležu (da je dolžna toženka plačati vse stroške za izvedbo dokazov) vsebovana v pravnomočni sodbi. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje o stroških odločilo le še po višini, torej z vidika njihove potrebnosti za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo stroške za sestavo 5. pripravljalne vloge z dne 8. 7. 2021. Tožnik je s to vlogo podal spremembo tožbe (povišal je zahtevek), pri čemer je glede tega, kar je zahteval več, podal navedbe, ki višji zahtevek utemeljujejo. Stroški za sestavo te vloge so potrebni, pri čemer je nebistveno, kar poudarja toženka v pritožbi, da bi tožnik lahko tožbo spremenil tudi na samem naroku. Do naroka za glavno obravnavo dne 2. 11. 2021 se je toženka do spremembe tožbe oziroma višjega zahtevka opredelila v pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2021, za sestavo katere ji je sodišče prve stopnje tudi priznalo stroške.

8. Glede priznanja stroškov odsotnosti iz pisarne in potnih stroškov pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, pritožba izpostavlja sodno prakso, ki potrjuje stališče, da to niso za pravdo potrebni stroški. Še v novejši sodni praksi so odločitve različne, pri čemer je zastopano tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju (sodba VSL II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021, sklep VDSS Pdp 380/2021 z dne 19. 8. 2021, sodba VDSS Pdp 7. 12. 2021), kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine (sklep VSL I Cp 1446/2021 z dne 23. 9. 2021).

9. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Skladno z določbo 11. člena ZPP si morajo tudi stranke prizadevati za to, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki (sklepa VSL I Cpg 239/2021 z dne 24. 5. 2021, I Cpg 241/2021 z dne 26. 5. 2021).

10. Pritožbeno sodišče upoštevaje zadnje povzeto stališče, ki upošteva položaj obeh pravdnih strank in vse okoliščine primera, v konkretnem sporu, v katerem si je tožnik izbral pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, v katerem pa sam prebiva, ugotavlja, da bi bili s tem povezani stroški potrebni le, če bi bili posebej utemeljeni. Ker takšne posebne utemeljitve tožnik ni ponudil, in tudi sicer iz spisa ne izhaja oziroma je sodišče prve stopnje ni prepoznalo, je s priznanjem stroškov odsotnosti iz pisarne in potnih stroškov pooblaščenca zmotno uporabljeno materialno pravo.

11. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep, tako da je stroške, ki jih je toženka dolžna plačati tožniku, znižalo za 417,07 EUR na 3.472,73 EUR (znižano za petkrat 80 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost, in potne stroške; vse v deležu; 3. točka 365. člena ZPP).

12. Ker sicer niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke delno kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP; tožnik je toženki, ki je s pritožbo delno uspela (v deležu 10,7 %), dolžan plačati ustrezen delež za pravdo potrebnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) glede na vrednost izpodbijanega sklepa (3.889,80 EUR) priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR, in strošek sodne takse. Glede na delni uspeh ji je tožnik dolžan plačati 120,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.