Supreme Court dismisses appeal request for permission to appeal due to lack of specific legal question and factual basis.

I. Predlog se zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške tega postopka.

[JEDRO]

V predlogu za dopustitev revizije je predlagatelj sicer oblikoval vprašanje, vendar je po oceni Vrhovnega sodišča predlagano vprašanje po eni strani vezano izključno na presojo okoliščin obravnavanega primera, po drugi strani pa v tem kontekstu tako splošno, da iz njega ni mogoče razbrati, katera (nadaljnja) pravna vprašanja naj bi sploh bila relevantna za revizijsko presojo.

Tudi v obrazložitvi predloga predlagatelj le splošno navaja, da naj bi mu bila kršena pravica do izjave v postopku pred davčnim organom in pravica do sodelovanja v davčnem inšpekcijskem postopku, okoliščin, ki bi kazale, da bi bil odgovor Vrhovnega sodišča širše pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP), pa niti ne poskuša utemeljiti. Morebitna dopustitev revizije bi tako v celoti temeljila na ugotovitvah o širšem pomenu zadeve, ki bi jih oblikovalo Vrhovno sodišče samo, kar bi smiselno pomenilo dopustitev revizije po uradni dolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) delno ugodilo tožbi zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 0610-6252/2016-33 z dne 5. 3. 2018 ter za znesek 6.800,00 EUR odpravilo I. točko izreka odločbe, ki se je nanašala na odločitev tožene stranke, da se tožniku za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 zmanjša izguba in znaša 54.349,13 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Sicer pa je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zoper I. in II. točko odločbe tožene stranke, ki se je nanašala na odločitev da se tožeči stranki dodatno odmeri DDV v znesku 3.316,69 EUR ter obresti v znesku 837,73 EUR, zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Z odločbo, ki je bila izpodbijana v upravnem sporu, je bilo odločeno tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti, nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-14-18/2018 z dne 4. 4. 2019, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) vložil predlog za dopustitev revizije.

3. Predlog ni popoln.

4. Po četrtem odstavku 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

5. Z zakonom so tako določene jasne zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije, ki jih po presoji Vrhovnega sodišča predlagatelj v obravnavani zadevi ni izpolnil. V predlogu za dopustitev revizije je sicer oblikoval vprašanje in predlagal, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo v zvezi s vprašanjem „ali je bilo davčnemu zavezancu tekom izvajanja davčnega inšpekcijskega postopka omogočeno sodelovanje v postopku in dana možnost, da izkoristi svojo pravico do podaje izjave v postopku in predlaganja dokazov v postopku“, vendar pa je po oceni Vrhovnega sodišča predlagano vprašanje po eni strani vezano izključno na presojo okoliščin obravnavanega primera, po drugi strani pa v tem kontekstu tako splošno, da iz njega ni mogoče razbrati, katera (nadaljnja) pravna vprašanja naj bi sploh bila relevantna za revizijsko presojo.

6. Tudi v obrazložitvi predloga predlagatelj le splošno navaja, da naj bi mu bila kršena pravica do izjave v postopku pred davčnim organom in pravica do sodelovanja v davčnem inšpekcijskem postopku, okoliščin, ki bi kazale, da bi bil odgovor Vrhovnega sodišča širše pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP), pa niti ne poskuša utemeljiti. Morebitna dopustitev revizije bi tako v celoti temeljila na ugotovitvah o širšem pomenu zadeve, ki bi jih oblikovalo Vrhovno sodišče samo, kar bi smiselno pomenilo dopustitev revizije po uradni dolžnosti.

7. Vrhovno sodišče dodaja še, da predlagateljeva teza, da naj bi mu bila onemogočena seznanitev z ugotovitvami davčnega inšpekcijskega postopka in sodelovanje v postopku pred toženo stranko, temelji na dejanskih navedbah v predlogu, ki se razlikujejo od dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo Upravno sodišče (14. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), namreč da je predlagatelj v postopku sodeloval in predložil dokaze, da je njegova direktorica pred davčnim organom podala več izjav ipd. Tudi ugoditev predlogu za dopustitev revizije na tej podlagi bi zato pomenila poseg v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo Upravno sodišče, kar pa nima podlage v zakonu.

8. Tudi sicer je dobršen del obrazložitve predloga namenjen nedovoljenemu nasprotovanju dejanskim ugotovitvam davčnega organa (npr. da ni upošteval dejstva, da je bilo pogodbeno dogovorjeno, da goriva za tovorno vozilo IVECO krije najemodajalec in da se je bencin uporabljal za motorne žage na gradbiščih ipd.). Ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo predlagatelj po vsebini uveljavlja v tem delu, ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), tudi revizije iz tega razloga ni mogoče dopustiti.

9. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.

10. Predlagatelj je zahteval tudi povrnitev stroškov predloga za dopustitev revizije, vendar s predlogom ni uspel, zato sam trpi svoje stroške tega predloga (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).