Court partially allows appeal on non-pecuniary damages for head injury and PTSD, adjusting compensation amounts.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem in stroškovnem delu v toliko spremeni, da poslej v celoti glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 18.943,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov:

- 19.000,00 EUR od 7. 9. 2018 dalje do 24. 2. 2020,

- 18.943,00 EUR od 7. 9. 2018 dalje do prenehanja obveznosti,

vse v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku, to je še zahtevanih 35.057,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2018 dalje do prenehanja obveznosti, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.302,59 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti del sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 638,04 EUR, v roku 15 dni, na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 0110 0845 0084 805, sklic 00-1010-338-2019, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15. dnevnega roka za poplačilo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 11,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo (stanje v posledici udarca v glavo) natega vratne muskulature, zvina rame, udarca brahialnega pleteža in posttravmatske stresne motnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik se je 19. 6. 2015 poškodoval v delovni nezgodi. Po plačilu nespornega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 19.000,00 EUR, ki je bil tožniku nakazan 24. 2. 2020, tožnik zahteva še plačilo 54.000,00 EUR, pri čemer zahteva odmero denarne odškodnine na 35.000,00 EUR za telesne bolečine, 8.000,00 EUR za strah ter na 30.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer v višini 28.000,00 EUR, pri čemer je odškodnino odmerilo na 48.000,00 EUR (25.000,00 EUR za telesne bolečine, 3.000,00 EUR za strah, 20.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Višji tožbeni zahtevek za 26.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2018 dalje je zavrnilo in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške, na račun sodišča pa še del sodne takse, katere plačila je bil tožnik oproščen.

3. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev celotne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Glede na to, da toženka v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo, kar bi lahko pomenilo, da se pritožuje zoper celotno sodbo, velja sprva pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da izpodbija le prisodilni del sodbe, s katerim v sporu ni uspela, ne pa tudi zavrnilni del, v katerem je zmagala (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

7. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

8. Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode, utrpele zaradi udarca v glavo, natega vratne muskulature, zvina rame, udarca brahialnega pleteža in posttravmatske stresne motnje, je razviden iz razlogov od 15. do 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. S pritožbeno predlaganim znižanjem odmerjene odškodnine na skupni znesek 19.000,00 EUR pritožba v premajhni meri upošteva okoliščine, pravno relevantne za odmero denarne odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo. Primarni strah je bil namreč v obliki smrtnega strahu, sekundarni pa je trajal kar do dokončanega zdravljenja. Odmerjeni znesek 3.000,00 EUR je tako povsem ustrezen. Tudi ugotovljene prizadetosti tožnika na fizičnem in psihičnem področju (predvsem tesnobni napadi), ki tožniku zaradi omejitev njegovih življenjskih aktivnostih tako v službi kot pri opravilih doma povzročajo duševne bolečine, ne utemeljujejo pritožbeno predlagane odmere odškodnine na znesek nižji od 20.000,00 EUR. Deloma so pritožbene navedbe utemeljene zgolj v delu, ko se nanašajo na pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine za telesne bolečine. Res je, da je bolečinsko obdobje trajalo kar dve leti in štiri mesece ter da je bil tožnik, ki bo trpel še bodoče bolečine, ob škodnem dogodku star 32 let. Vendar je utrpel največ bolečine srednje stopnje, pregledi pri zdravnikih, preiskave in fizioterapije, ki so bili sicer kar številni, pa glede na naravo in stopnjo poškodb niso predstavljali visoko izrazitih neugodnosti. Za to obliko škode je tako pravična denarna odškodnina 15.000,00 EUR. Zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode po spremembi tako pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Skupni odmerjeni znesek 38.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 29,7 takratne povprečne neto plače (= 1.278,89 EUR; Uradni list RS št. 102/2021). Pri tem gre še pojasniti, da v zadevah vrhovnega sodišča, ki jih izpostavlja pritožba, ne gre za primerljivo škodo.

10. Pritožba nadalje pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni opravilo valorizacije zneska akontacije odškodnine. Sodišče mora namreč denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo odmeriti po cenah v času izdaje sodne odločbe, pri ugotavljanju pravičnega denarnega zneska, ki ga je toženka po odločbi sodišča dolžna plačati tožniku, pa mora upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po povzročitvi škode in pred izdajo odločbe (drugi odstavek 168. člena v zvezi s 169. členom OZ). Ker je bila v obravnavanem primeru realna vrednost zneska odškodnine, ki ga je toženka tožniku izplačala aprila 2020, v času izdaje sodne odločbe drugačna od nominalne vrednosti ob plačilu, je sodišče dolžno ta znesek najprej valorizirati, to je izraziti v višini njegove realne vrednosti v času izdaje sodbe, in ga šele nato odšteti od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je moralo pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava opraviti valorizacijo in tako dobljeni znesek upoštevati pri odločitvi.

11. Upoštevaje valorizacijo 1 , ko na dne 24. 2. 2020 plačani znesek 19.000,00 EUR v času izdaje prvostopne sodbe na dne 20. 4. 2021 predstavlja znesek 19.057,00 EUR, po spremembi tako prisojeni znesek odškodnine znaša 18.943,00 (= 38.000,00 – 19.057,00 – 1.000,00 2 ) EUR.

12. V prvostopno odločitev o stroških je bilo potrebno poseči zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Upoštevaje kriterij za odmero stroškov, ki pritožbeno ni izpodbijan, tožnikov uspeh v pravdi sedaj znaša 52% (= 37.943,00 EUR od zahtevanih 73.000,00 EUR). Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku EUR 2.316,99 EUR (= 52% od odmerjenih 4.455,75 EUR), toženka pa do 14,40 EUR (= 48% od prvostopno odmerjenih 30,00 EUR). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, je toženka dolžna povrniti tožniku 2.302,59 EUR.

13. Glede na spremenjen uspeh pred sodiščem prve stopnje je toženka dolžna povrniti tudi nižji znesek sodne takse, katere je bil tožnik v postopku oproščen, in sicer znesek 638,04 (= 52% od 1.227,00) EUR.

14. Pritožbi je bilo potrebno delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno spremeniti (peta alinea 358. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso bili podani, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno v preostalem delu pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki sta v sorazmerju s pritožbenim uspehom upravičeni do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, nastalih jima v zvezi s tem pritožbenim postopkom (prvi odstavek 165. člena, drugi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

16. Potrebni stroški toženke, nastali z vložitvijo pritožbe, predstavljajo strošek sodne takse v višini 741,00 EUR, odmerjen v skladu s petim odstavkom 18. člena Zakona o sodnih taksah od vrednosti izpodbijanega dela, torej od 28.000,00 EUR. Ker pritožbeni uspeh toženke znaša 32 % (= uspešno izpodbitih 9.057,00 EUR od izpodbijanih 28.000,00 EUR), je toženka upravičena do povrnitve 237,12 (= 32% od 741,00) EUR.

17. Tožnikovi stroški, nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, v katerem se je do pritožbenih navedb toženke argumentirano opredelil, pa znašajo 366,00 EUR (odmera, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 142). Upoštevaje 68% pritožbeni uspeh je tožnik upravičen do zneska 248,88 EUR.

18. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov, nastalih pred pritožbenim sodiščem, je toženka dolžna povrniti tožniku 11,76 (= 248,88 – 237,12) EUR. V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje - občna seja VSS, 13. 12. 2006).

1 Izračun je opravljen na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije https://www.stat.si/Inflacija/sl-SI#/revalorisation

2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo in upoštevalo, da je zavarovanec v posameznem zavarovalnem primeru udeležen s soudeležbo, ki znaša 1.000,00 EUR.