Appeal dismissed; interim relief denied due to lack of irreparable harm and primary judicial process sufficiency.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. O stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo.

[JEDRO]

Pri presoji utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, je potrebno upoštevaje stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-257/97 ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožeča stranka uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 13. 8. 2021.

2. V pravočasni pritožbi zoper sklep tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožnika je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka iz razloga, ker v izpodbijanem sklepu ni utemeljilo svojega zaključka o nedokazanosti prenosa dejavnosti, razlogov o škodi, ki bi strankama nastala v primeru (ne)izdaje začasne odredbe, pa sploh ni podalo. Prav tako naj bi bil postopek kršen zaradi neizvedbe naroka.

5. V delu, v katerem so gornji očitki usmerjeni v uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v postopku zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), gre odgovoriti, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu preverilo izpolnjenost materialnopravnih pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Izhajajoč iz te pravne kvalifikacije, ki jo je torej v zadevi zavzelo prvostopno sodišče, izpodbijani sklep nima kakšnih takšnih hudih pomanjkljivosti, da se zoper njega niti pritožiti ne bi bilo mogoče. Ker je torej moč z razlogi sodišča polemizirati, pravica do pritožbe ni bila kršena.

6. Izvedba naroka v postopku izdaje začasne odredbe ni obligatorna, saj je načelo kontradiktornosti v postopku zavarovanja omejeno (29.a člen ZIZ). Dejstvo, ali je narok smotrn, je prepuščeno presoji sodišča. V predmetni zadevi je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni izpolnila že trditvenega bremena za izdajo začasne odredbe. Zato oprava naroka zaradi izvedbe dokazov, ki jih izpostavlja pritožba, ni bila potrebna. Do zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka zato ni prišlo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Pritožbeno ni sporno, da je vsebina tako primarno kot podredno predlagane začasne odredbe v bistvenem delu enaka vsebini tožbenega zahtevka. Pri presoji utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, je potrebno upoštevaje stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-257/97 ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožeča stranka uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena 1 . V tej luči je treba (v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega sodnega varstva) ovrednotiti, ali je verjetno izkazana škoda, ki bi tožeči stranki nastala v primeru zavrnitve predlagane začasne odredbe, težko nadomestljiva.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožeča stranka pogojev za izdajo tako imenovane urejevalne začasne odredbe ni izkazala. Nastanka konkretne škode zaradi zatrjevanega onemogočenega poslovanja namreč niti ni zatrjevala, pa tudi tega ne, da bi bila ta škoda težko nadomestljiva. Že zato, ker tožeča stranka ni zadostila pogojem, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo regulacijske začasne odredbe, je sodišče prve stopnje predlog materialnopravno pravilno zavrnilo (272. člen ZIZ). Pojasniti gre še, da tudi v kolikor bi tožeča stranka nastanek takšne škode zatrjevala, se v predlogu nakazuje kvečjemu nastanek premoženjske škode, katera pa je nadomestljiva, saj njeno povrnitev tožeča stranka lahko uveljavlja z odškodninskim zahtevkom. Nadalje pa gre še izpostaviti, da na pravilnost zavrnitve izdaje začasne odredbe le še dodatno kaže dejstvo, da tožeča stranka sploh ni trdila, zakaj namen sodnega varstva brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen.

9. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, ker stroški zavarovanja, predlaganega med pravdo, spadajo med pravdne stroške. O teh pa odloči sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1214/2021 z dne 17. 8. 2021.