Appeal dismissed; no partnership found due to lack of joint effort and loan terms contradicting partnership intent.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 1.116,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Ob prvostopni ugotovitvi, da toženec ni izkazal tožnikovega prizadevanja v smeri skupnega namena proizvodnje in prodaje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru med pravdnima strankama ni bila sklenjena družbena pogodba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan plačati znesek 81.103,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (pod 1. točko izreka). V presežku glede še zahtevanih 820,93 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (pod 2. točko izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljana toženčeva terjatev v znesku 21.000,00 EUR (3. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) povrne pravdne stroške (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi vztraja, da sta pravdni stranki sklenili družbeno pogodbo, saj je v realizacijo skupnega projekta proizvodnje bioaktivnih snovi iz gliv tožnik vložil denarna sredstva, toženec svoj know-how, znanje in delo, oba skupaj pa sta kupovala še opremo za proizvodnjo, ki je prav tako predstavljala vložek v skupni projekt. Izpostavlja, da sta se pravdni stranki spoznali na konferenci o gobah, da je bil toženec zainteresiran za skupen projekt, da se je tožnik zaradi sodelovanja na tem projektu nameraval preseliti v Slovenijo in delati skupaj s tožencem, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 22. 4. 2013, da sta pravdni stranki v posojilni pogodbi iz leta 2013 ugotovili, da skupaj poslovno sodelujeta pri razvoju skupnih proizvodov, da je pri nakazilu zneska 32.936,51 EUR navedeno, da gre za poslovno nakazilo in da glede tega zneska posojilna pogodba nikoli ni bila sklenjena. Družbenika sta bila soglasna, da je tožnik prispeval najprej 32.000,00 EUR ter nato še 52.000,00 EUR, toženec pa je v višini teh denarnih zneskov prispeval svoj know-how, delo in znanje. Po tretjem odstavku 991. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se smatra, da so prispevki družbenikov enaki. Določnost prispevka ob sklenitvi pogodbe pa ne izhaja iz nobene določbe OZ o družbeni pogodbi. Za obstoj societetne pogodbe je dovolj, da je prispevek določljiv, saj se volja lahko izrazi tudi postopno, posamezna razmerja v družbeni pogodbi pa niso dokončna in se lahko sproti spreminjajo. V času prvega dela skupnega projekta so bila ta razmerja povsem jasna. Trdi, da so tako v konkretnem primeru izpolnjene vse tri bistvene značilnosti societete: sklenjena je bila ustna pogodba, iz medsebojnih odnosov pravdnih strank je izhajalo prizadevanje družbenikov, da ustvarita nov projekt ter skupni namen družbenikov. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na to, da toženec navaja, da se pritožuje zoper sodbo, kar bi lahko pomenilo, da se pritožuje tudi zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je zmagal v sporu, gre sprva pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da sodbo izpodbija v delu, s katerim v sporu ni uspel, torej glede odločitev pod 1., 3. in 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne utemeljuje. Na tako posplošen očitek gre zato odgovoriti le, da kakšna od kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče uradoma, ni podana (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbeno niso sporne naslednje odločilne prvostopne ugotovitve:

- da je leta 2012 in 2013 tožnik izročil tožencu denar, da se je toženec zavezal, da bo ta dva zneska denarja vrnil (v mesečnih obrokih v desetih letih s 4% letno obrestno mero),

- da je tožnik s pomočjo odvetnika od toženca, ki je z vračanjem obrokov zamujal, v letu 2014 zahteval vrnitev posojila,

- da je toženec v elektronskem sporočilu z dne 12. 9. 2014 zatrdil, da je njegov načrt vračilo posojila in predčasno vračilo dolga kot je zapisan v posojilni pogodbi, v elektronskem sporočilu z dne 28. 10. 2014 pa, da je poravnal vse zapadle obveznosti po obeh posojilnih pogodbah,

- da je toženec odplačal del obeh posojil (zadnje plačilo je bilo opravljeno na dne 27. 3. 2015),

- da je tožnik kupil v ZDA del opreme na podlagi toženčevega naročila,

- da je del opreme kupil toženec, vendar njene izročitve potem, ko je bila poslana na tožnikov naslov v ZDA, ni zahteval.

8. Pritožbeno sodišče po presoji pritožbenih argumentov nima pomislekov v pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da tožnik v konkretnem primeru ni ravnal tako kot bi to narekovala družbena pogodba 1 , kakršno zatrjuje toženec. V kolikor bi bil (tudi) tožnikov namen proizvodnja bioaktivnih snovi iz gliv in njihova prodaja, kot to trdi pritožnik, potem tožnik gotovo ne bi zahteval vrnitve posojila že v času, ko proizvodnja še niti ni stekla. Pa tudi na toženčevo zahtevo, da mu izroči opremo, ki je bila shranjena pri njemu v ZDA ter katere odpremo v Slovenijo za toženca je sicer že pripravil, gotovo ne bi čakal, saj je bila ta oprema nabavljena za potrebe proizvodnje. Okoliščina, da je tožnik posodil tožencu denar za vzpostavitev proizvodnje in prodaje, lahko ob dejstvu, da je bil denar posojen za 4% letno obrestno mero ter da začetek vračanja posojila ni bil vezan na čas začetka prodaje temveč na točno določene datume, kaže zgolj na to, da je tožnik očitno zaradi poznavanja toženčevega znanja o proizvodnji bioaktivnih snovi iz gliv ocenil, da bo toženec sposoben posojeni znesek denarja po vzpostavitvi proizvodnje in prodaje vrniti, nikakor pa ne more kazati na to, da je tožnik s tožencem sklenil družbeno pogodbo.

9. Ob prvostopni ugotovitvi, da toženec ni izkazal tožnikovega prizadevanja v smeri skupnega namena proizvodnje in prodaje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru med pravdnima strankama ni bila sklenjena družbena pogodba. Pri presoji ugotovljenih dejstev je zato pravilno izhajalo iz posojilne pogodbe (569. člen OZ), mandatne pogodbe (766. člen OZ) ter skladiščne pogodbe (747. člen OZ).

10. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel. Zato je dolžan tožniku povrniti potrebne stroške, nastale z odgovorom na pritožbo, v katerem se je do njegovih navedb argumentirano opredelil (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Odmera v znesku 1.116,30 EUR, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 255). V kolikor toženec tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 Bistveni značilnosti družbene pogodbe sta skupni namen družbenikov in prizadevanje družbenikov za skupni namen (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 204/2016 z dne 14. 9. 2017, tč. 15).