Appeal court partially revokes first-instance judgment for unclear reasoning on unpaid weekly rest compensation.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožnika, v kateri ta izpostavlja nejasno in neustrezno obrazloženost zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče je svojo odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na izpoved poveljnika čete, da vsakodnevni pregledi vozil niso bili obvezni in da so bili prosti dnevi zagotovljeni, čeprav tožniku ni odrejal dela in mu ni dajal ukazov. Za presojo, ali je bil tožnik v dneh, ki so bili določeni kot dnevi tedenskega počitka, dejansko prost delovnih obveznosti ali ne, ni pomembno, ali so bili vsakodnevni pregledi predpisani. Kot pravilno navaja pritožba, bi moralo sodišče ugotoviti, ali je moral tožnik v dnevih, ki so bili določeni kot dnevi počitka, po ukazu nadrejenega opravljati vsakodnevne preglede vozil oziroma je nadrejeni od njega kot neformalnega vodje voznikov to že v naprej pričakoval kot obvezno zadolžitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati znesek 1.218,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila. Višji zahtevek za plačilo zneska 1.895,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila je zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 93,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni izrek iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zaključek o zagotovljenih prostih dnevih tedenskega počitka oprlo na izpoved poveljnika čete A. A., ki tožniku ni odrejal dela in mu dajal ukazov. Ni pomembno, da vsakodnevni pregledi vozil niso bili obvezni niti predpisani. Sodišče bi moralo presoditi, ali je tožnik vsakodnevno delal z vozili in ali mu je bilo takšno delo ukazano. Tožnik je bil na misiji vojak voznik in je moral opravljati konkretne delovne naloge, ki mu jih je odredil nadrejeni B. B. Iz izpovedi tožnika in prič C. C., D. D., E. E. ter B. B. izhaja, da je tožnik moral vsakodnevno opravljati delo na različnih vozilih, česar sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo. Ne strinja se z zaključkom, da mu je toženka zagotovila tedenski počitek 10. 12. 2015 in 19. 4. 2016. Ni pomembno, ali je tožnik samostojno skrbel za vozilo Valuk, temveč ali mu je bilo odrejeno delo na tem vozilu, na katerem sta delo opravljala dva vojaka. Nejasni so dejanski zaključki o zagotovitvi tedenskega počitka 29. 12. 2015 in 21. 2. 2016. Čeprav je nadrejeni B. B. izpovedal, da je vod prevzel nalogo patruljiranja, 21. 2. 2016 pa se je za pripadnike izvajalo tudi usposabljanje, je sodišče zavzelo nerazumljivo stališče, da tožnik ni dokazal kršitve pravice do tedenskega počitka, ker je bilo mogoče z ustrezno organizacijo patrulje delo organizirati tako, da je bil posameznim pripadnikom zagotovljen tedenski počitek. Glede zagotovitve tedenskega počitka v dnevih 5. 4., 6. 4. in 7. 4. 2016 je sodišče navedlo, da tožniku ni bilo poseženo v zaporedne dni tedenskega počitka, ker bi si lahko sam z ustrezno organizacijo delo razporedil tako, da bi bil vsaj en dan prost. Navedeno ne izhaja iz izpovedi prič, ki jih je predlagala toženka. V tem delu sodba ni obrazložena. Napačen je zaključek sodišča o zagotovitvi tedenskega počitka 20. 4. 2016. Sodišče prve stopnje je selektivno povzelo izpoved E. E., da je bil tožnik zadolžen le za vozilo Iveco. Ni upoštevalo izpovedi tožnika in prič, zlasti nadrejenega B. B., da je tožnika (neformalnega vodjo voznikov) zadolžil tudi za druga vozila, med drugim tudi za terensko vozilo Mercedes CDI. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je bil od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 na opravljanju vojaške službe v misiji KFOR ... na Kosovem. Opravljal je dela in naloge vojaka voznika. Sodišče prve stopnje je zavrnilo del zahtevka iz naslova plačila odškodnine za 13 neizkoriščenih dni tedenskega počitka, ker je ugotovilo, da mu je toženka tedenski počitek v teh dneh zagotovila.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožnika, v kateri ta izpostavlja nejasno in neustrezno obrazloženost zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče je svojo odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na izpoved poveljnika čete A. A., da vsakodnevni pregledi vozil niso bili obvezni in da so bili prosti dnevi zagotovljeni, čeprav tožniku ni odrejal dela in mu ni dajal ukazov. Za presojo, ali je bil tožnik v dneh, ki so bili določeni kot dnevi tedenskega počitka, dejansko prost delovnih obveznosti ali ne, ni pomembno, ali so bili vsakodnevni pregledi predpisani. Kot pravilno navaja pritožba, bi moralo sodišče ugotoviti, ali je moral tožnik v dnevih, ki so bili določeni kot dnevi počitka, po ukazu nadrejenega opravljati vsakodnevne preglede vozil oziroma je nadrejeni od njega kot neformalnega vodje voznikov to že v naprej pričakoval kot obvezno zadolžitev.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik 10. 11. 2015 in 19. 4. 2016 ni bil samostojno zadolžen za vozila drugih voznikov, temveč le za morebitno pomoč. Zato ni verjelo izpovedi tožnika, da so mu bile v teh dneh odrejene delovne zadolžitve glede vozila Valuk. Pritožba utemeljeno navaja, da za presojo ni pomembno, ali je bil tožnik samostojno zadolžen za vozilo Valuk. Odločilno je, ali je bilo tožniku po ukazu nadrejenega odrejeno konkretno delo na navedenem vozilu, četudi ga je opravljal v paru. V zvezi s tem so utemeljene pritožbene navedbe o pomanjkljivi in nejasni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedi tožnika in prič, vendar zelo splošno in pomanjkljivo. Opredeliti bi se moralo tudi do izpovedi prič C. C., D. D. in E. E., da je tožnik delal z drugimi vozili (tudi z Valukom), in izpovedi A. A., da sta pri bojnih vozilih delo opravljala dva vojaka.

8. Tudi glede zagotovitve tedenskega počitka 20. 4. 2016 pritožba utemeljeno navaja, da ni pomembna presoja, ali je bil tožnik samostojno zadolžen za vozila drugih voznikov, temveč le za morebitno pomoč. Iz izpovedi nadrejenega B. B. izhaja, da je bil tožnik zadolžen tudi za terensko vozilo Mercedes. Zato bi se moralo sodišče jasno opredeliti do vprašanja, ali je bilo tožniku navedenega dne odrejeno konkretno delo na vozilu.

9. Nejasni so razlogi glede zagotovitve tedenskega počitka 29. 12. 2015. Sodišče ne pojasni, zakaj tožnik kljub izpovedi nadrejenega B. B., da je vod prevzel nalogo patruljiranja, ni dokazal, da je opravljal to nalogo. Stališče sodišča, da bi bilo mogoče z ustrezno organizacijo patrulje, ki jo sestavljajo maksimalno 4 pripadniki celega voda, delo organizirati tako, da je bil posameznim pripadnikom zagotovljen tedenski počitek, ne pomeni, da tožnik navedenega dne dejansko ni opravljal konkretnih delovnih nalog po ukazu nadrejenega. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi glede zagotovitve tedenskega počitka 21. 2. 2016, pri čemer ni ocenilo izpovedi nadrejenega B. B., da so se pripadniki voda tega dne udeležili usposabljanja ali pa so bili aktivirani v patrulji, ker je prišlo v drugem vodu do nekega izpada.

10. Pritožba utemeljeno nasprotuje zaključku sodišča glede zagotovitve tedenskega počitka 5. 4., 6. 4. in 7. 4. 2016, da bi lahko tožnik z ustrezno organizacijo razporedil svoje delo tako, da bi bil vsaj en dan prost. Glede tega sicer iz sodbe ne izhaja dokazna ocena. V sodbi sodišča niso navedene izpovedi prič, iz katerih bi izhajala avtonomija tožnika pri organizaciji dela na misiji. V nasprotju s tem je sodišče v 37. točki obrazložitve navedlo, da je tožnik na podlagi splošne odredbe sodeloval pri izvajanju konkretnih delovnih nalog.

11. Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti in neutemeljenih materialnih stališč sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. in 355. člena ZPP sodbo razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek v višini 1.895,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 do plačila, in posledično glede pravdnih stroškov ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene pomanjkljivosti - ustrezno oblikuje ter jasno obrazloži dokazno oceno in upoštevaje gornja stališča samo dopolni dejanske ugotovitve. To predstavlja ugotovitev obsežnejšega sklopa dejstev, do katerega se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ne more pa biti prvič predmet raziskovanja šele na pritožbeni stopnji, saj bi bilo v takšnem primeru prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe. Poleg tega razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.