Appeal court vacates partial costs ruling due to defendant's failure to file timely response on half the claims.

I. Pritožbi se ugodi in se sklep o stroških v III. in IV. točki izreka delne zamudne sodbe razveljavi in se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pritožba utemeljeno opozarja na neizkazanost stroškov toženke in posledično na napačno odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje o izpodbijanih stroških postopka odločilo zgolj v zvezi s hkrati izdano delno zamudno sodbo, o stroških postopka toženke (še) ni moglo odločati, saj ta v zvezi z zahtevki, o katerih je odločeno z delno zamudno sodbo, ni vložila pravočasnega odgovora na tožbo (prvi odstavek 318. člena ZPP). Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (ker je tožnik uspel s približno polovico zahtevkov), je tako napačna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2019 in 2020 v znesku 1.527,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2021 do plačila in sorazmerni del regresa za leto 2020 v znesku 235,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti koriščenja odpovednega roka v znesku 1.745,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2021 do plačila in zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za leto 2020 v višini 78,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka) in da je zavezanec za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji tožena stranka v višini 49 % (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep o stroških postopka se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev o stroških razveljavi in odločitev pridrži do odločitve o celotni stvari, oziroma da odločitev o stroških spremeni tako, da jih bo mogoče matematično preveriti. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o stroških postopka. Stroški toženke namreč niso ne izkazani ne zneskovno navedeni, da bi jih bilo mogoče vrednotiti ali pobotati. Ni mogoče preveriti, katere stroške je sodišče predvidelo kot stroške, ki jih nosi toženka. Iz sodbe tudi ni razvidno, katere stroške je sodišče upoštevalo kot stroške tožnika. Zato bo pri končni odločitvi o stroških postopka nemogoče ugotoviti, kateri stroški so bili že upoštevani pri delni sodbi. Nadalje navaja, da naj bi bila sodna taksa plačana skladno s plačilnim nalogom, ki je priloga sodbe, a ga tožnik ni prejel. Najverjetneje je bil poslan le toženki. Zato ne more preveriti zneska sodne takse. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj bi bila sodna taksa odmerjena toženki, če je tožnik oproščen plačila taks.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se odločba o stroških postopka v sodbi šteje za sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Če sodišče odloči tudi o glavni zadevi, izda eno samo odločbo, in sicer praviloma sodbo (prvi odstavek 310. člena ZPP). Sodba tako vsebuje tudi sklep o stroških, četudi to ni razvidno iz samega uvoda sodne odločbe. Ker je tožnik vložil pritožbo le zoper odločitev o stroških, je pritožbeno sodišče o njej odločalo s sklepom (prvi odstavek 166. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep o stroških v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba utemeljeno opozarja na neizkazanost stroškov toženke in posledično na napačno odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje o izpodbijanih stroških postopka odločilo zgolj v zvezi s hkrati izdano delno zamudno sodbo, o stroških postopka toženke (še) ni moglo odločati, saj ta v zvezi z zahtevki, o katerih je odločeno z delno zamudno sodbo, ni vložila pravočasnega odgovora na tožbo (prvi odstavek 318. člena ZPP). Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (ker je tožnik uspel s približno polovico zahtevkov), je tako napačna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep o stroških postopka v III. in IV. točki izreka delne zamudne sodbe razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje še ni odločilo o vseh zahtevkih, je pritožbeno sodišče v skladu s 164. členom ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo za poznejšo sodbo, s katero bo sodišče prve stopnje odločilo še o preostalih tožbenih zahtevkih, saj je glede na podano procesno situacijo to najbolj smotrno.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.