Appeal against administrative cost order dismissed as ZUS-1 excludes such appeals unless specifically provided. Appeal against administrative cost order dismissed as ZUS-1 excludes such appeals unless specifically provided. Appeal against administrative cost order dismissed as ZUS-1 excludes such appeals unless specifically provided.

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev teh pritožb, takšna samostojna pritožba v upravnem sporu tako ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo postopek (I. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške postopka v višini 5.438,40 EUR z 22 % DDV (II. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper II. točko izreka navedenega sklepa vložila pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je bil v obravnavani zadevi izdan drug akt, ki naj bi odpravil izpodbijani akt in na novo odločil o pravici, napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Navaja, da kasnejši sklep z dne 14. 1. 2022 ne spreminja, niti ne odpravlja sklepa z dne 30. 4. 2021, ki ga tožeča stranka izpodbija v predmetnem upravnem sporu, saj je bil sklep z dne 14. 1. 2022 izdan na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS), s katerim je bilo odločeno, da se tožeči stranki zagotovijo dodatna sredstva za sofinanciranje obnove vrtca ..., medtem ko je bil sklep, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, izdan na podlagi izvedenega postopka razpisa za sofinanciranje investicij v vrtcih in osnovnem šolstvu v Republiki Sloveniji v proračunskem obdobju 2021-2024. Pogoji za ustavitev postopka na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 tako niso izpolnjeni, pač pa bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je tožeča stranka umaknila tožbo na podlagi prvega odstavka 34. člena ZUS-1 in odločiti, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Oporeka tudi višini stroškov in navaja, da vsi stroški sestave prve, druge in tretje pripravljalne vloge tožeče stranke niso bili potrebni in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati, saj so bile vse tri vloge vložene potem, ko so bila tožeči stranki sredstva za financiranje investicije širitve vrtca že dodeljena. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, odpravi II. točko izreka izpodbijanega sklepa in odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka na prvi stopnji, oziroma podredno, naj pritožbi ugodi, odpravi II. točko izreka izpodbijanega sklepa, tožeči stranki pa prizna le stroške za nagrado za tožbo v višini 3000 točk.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev teh pritožb. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018 in naslednjih 1 , takšna pritožba v upravnem sporu ni dovoljena.

6. Do navedenega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, iz katere izhaja, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Mednje ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

7. Ob tem je Vrhovno sodišče že večkrat tudi pojasnilo, da navedeno stališče ni v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 2 Ustavno sodišče je namreč dne 25. 3. 2002 v zadevi Up-188/01-6 sprejelo stališče, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi moralo biti pravno sredstvo dopustno tudi zoper stroškovne odločitve drugostopenjskih sodišč. Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave torej ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče. Posebnost stroškovnih odločitev je namreč v tem, da jih sprejemajo vsa sodišča na vseh stopnjah odločanja. Vsako sodišče (tako sodišče prve stopnje kot instančno sodišče) namreč prvič odloči o stroških, ki so nastali v postopku pred njim. Zato bi dosledna uporaba določbe 25. člena Ustave vodila do tega, da bi bila vedno mogoča pritožba zoper stroškovno odločitev kateregakoli sodišča in bi se vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve o stroških lahko nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu praviloma povzročilo tudi novo stroškovno odločitev in s tem podlago za novo pravno sredstvo. Taka ureditev bi bila v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (zlasti s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), saj bi onemogočala, da sodišče o stroških dokončno odloči. 3 Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da ni videti vprašanj ustavnosti ureditve 82. člena ZUS- 1, temveč je treba izhajati iz vsebine, ki mu jo dajejo ustaljene metode razlage prava.

8. Po obrazloženem lahko Vrhovno sodišče poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker pa je pritožnica vložila pritožbo le zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, ta ne more biti predmet presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

10. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroška odgovora na pritožbo, saj s svojimi navedbami o tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in da so bili vsi naloženi stroški potrebni, ni z ničemer pripomogla k rešitvi zadeve. Navedeni strošek je bil zato nepotreben.

1 Glej zadeve I Up 8/2019, I Up 167/2019, I Up 9/2019, I Up 105/2019, I Up 108/2018 in I Up 179/2020, I Up 94/2021.

2 Prim. že navedeni sklepi v zadevah I Up 149/2017 (7. točka obrazložitve), I Up 210/2017 (8. točka obrazložitve), I Up 9/2019 (6. točka obrazložitve) in I Up 105/2019 (9. točka obrazložitve).

3 Prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča Cp 12/2020 z dne 22. 5. 2020.