Appeal against annulment ruling dismissed; appellate court's final decision is not subject to further appeal under ZPP.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appellant's appeal against the appellate court's ruling to annul a first-instance judgment. The appellant argued that the appellate court violated the principle of *reformatio in peius* by fully overturning the first-instance decision after the appellant had successfully appealed only part of it. The court held that the annulment ruling is a final, formally binding decision that cannot be challenged via the special appeal procedure under Article 357a of the Code of Civil Procedure. Consequently, the court ruled that any potential procedural error by the appellate court would be addressed by the first-instance court in the retrial, ensuring the principle of *reformatio in peius* is respected at that stage.
Legislator headnote
AI generatedArticle 357a of the Code of Civil Procedure; The special appeal procedure against an annulment ruling is inadmissible because such a ruling is a final decision with formal binding force, and any procedural errors by the appellate court must be corrected by the first-instance court during the retrial in accordance with the principle of reformatio in peius.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Tožnica v svoji pritožbi zoper razveljavitveni sklep ne graja napačne uporabe kasatoričnih namesto reformatoričnih pooblastil. Čim je tako, pritožba ne more biti utemeljena.
Pritožnica navaja, da je pritožbeno sodišče odločilo o delu pritožbe, o kateri je bilo že odločeno ter Vrhovno sodišče te odločitve v revizijskem postopku ni razveljavilo. Hkrati naj bi odločilo v škodo stranke, ki je prvotno odločitev pritožbenega sodišča (zgolj) v zanjo neugodnem delu uspešno spodbila z revizijo.
Razlogi, ki jih pritožnica navaja, so tako v luči pravnega sredstva iz 357. a člena ZPP neupoštevni.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Višje sodišče je s sklepom ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
2. Tožnica je vložila pritožbo v skladu s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njej pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče o toženkini pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje enkrat že odločalo ter ji tedaj delno ugodilo in sodbo v prid tožene stranke spremenilo, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Tožnica je nato vložila revizijo zoper tisti del odločbe pritožbenega sodišča, s katerim je bilo toženkini pritožbi ugodeno. Vrhovno sodišče je odločbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje ponovno odločanje o pritožbi.
3. A pritožbeno sodišče je nato v ponovljenem postopku pritožbi toženke ugodilo tako, da je v celoti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. S tem naj bi kršilo prepoved poseganja v pravnomočno odločbo in kršilo tudi prepoved reformatio in peius . S tem je po prepričanju pritožnice pritožbeno sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, saj bi moralo ohraniti v veljavi odločitev sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno, da izvršba ni dopustna na ½ solastniškega deleža tožnice. Ta del namreč z revizijo ni bil napaden in tudi ne razveljavljen.
4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Sklep pritožbenega sodišča, s katerim razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, je sodna odločba, ki ima lastnost formalne pravnomočnosti. To pomeni, da je z rednimi pravnimi sredstvi več ni mogoče izpodbijati. Pravno sredstvo po 357.a členu ZPP, imenovano pritožba, je tako po svoji naravi izredno pravno sredstvo. Vložiti ga je mogoče le iz izrecno zamejenih zakonskih razlogov. V drugem odstavku 357.a člena so ti razlogi natančno navedeni. Predmet izpodbijanja je lahko le pravilnost procesne odločitve, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje, čeprav bi moralo samo dokončno odločiti.
7. Tožnica v svoji pritožbi zoper razveljavitveni sklep ne graja napačne uporabe kasatoričnih namesto reformatoričnih pooblastil. Čim je tako, pritožba ne more biti utemeljena.
8. Pritožnica navaja, da je pritožbeno sodišče odločilo o delu pritožbe, o kateri je bilo že odločeno ter Vrhovno sodišče te odločitve v revizijskem postopku ni razveljavilo. Hkrati naj bi odločilo v škodo stranke, ki je prvotno odločitev pritožbenega sodišča (zgolj) v zanjo neugodnem delu uspešno spodbila z revizijo.
9. Razlogi, ki jih pritožnica navaja, so tako v luči pravnega sredstva iz 357. a člena ZPP neupoštevni. Prav zato, ker je razveljavitveni sklep odločba, ki ima lastnost formalne pravnomočnosti, določbe drugega odstavka 357.a člena ZPP ni dopustno razširjujoče razlagati. Tudi če ima pritožnica prav in je pritožbeno sodišče zares storilo očitano procesno napako, s tem še ni dokončno poseglo v pravico pritožnika, da sodišče ne odloči na slabše (prepoved reformatio in peius ). Če je pritožbeno sodišče kršitev res napravilo, ta še ni materialnopravno usodna, saj bo moralo na načelo prepovedi reformatio in peius pri vnovičnem sojenju paziti sodišče prve stopnje.
10. Vrhovno sodišče je na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 357.a člena ZPP pritožbo zoper razveljavitveni sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.