Appeal dismissed; court lacks jurisdiction over inheritance when deceased's habitual residence is in an EU member state.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožnica zmotno meni, da pride v obravnavani zadevi v poštev subsidiarna pristojnost sodišča Republike Slovenije določena v 10. členu Uredbe. Ta bi namreč prišla v poštev le, če pokojni ob smrti ne bi imel običajnega bivališča v nobeni od držav članic, temveč v tretji državi. Ker je imel pokojni običajno bivališče v Republiki Hrvaški, torej v državi članici, 10. člena Uredbe ni mogoče uporabiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom se je Okrajno sodišče v Kranju izreklo za nepristojno za vodenje zapuščinskega postopka po pokojnem A. A. ter zavrglo predlog upnice Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za omejitev dedovanja.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pritožila upnica in kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 10. člena Uredbe EU št. 650/2021 Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. 7. 2012 in zmotno oprlo svojo odločitev na 4. člen te Uredbe. Poleg tega gre za pravni in materialni interes Republike Slovenije za povračilo oziroma poplačilo obveznosti zapustnika.

3. Dediča na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče v Republiki Hrvaški, kjer je bival od 17. 12. 2011 dalje in kjer je 18. 12. 2020 umrl. Bil je državljan Republike Slovenije in solastnik stanovanja v Kranju. Pri ocenjevanju čezmejnega elementa za uporabo Uredbe EU št. 650/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. 7. 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba), je sodišče upoštevalo tudi, da pokojni v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega bivališča in da ni okoliščin, ki bi kazale na tesno in trdno povezavo pokojnega s Slovenijo. Zato se je izreklo za nepristojno za vodenje zapuščinskega postopka in se pri tem oprlo na 4. člen Uredbe, ki določa, da so sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, pristojna za odločanje o celotnem dedovanju. Predlog za omejitev dedovanja, ki ga je vložila pritožnica Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve, je na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPP 1 v zvezi 163. členom ZD 2 zavrglo.

6. Pritožnica zmotno meni, da pride v obravnavani zadevi v poštev subsidiarna pristojnost sodišča Republike Slovenije določena v 10. členu Uredbe. Ta bi namreč prišla v poštev le, če pokojni ob smrti ne bi imel običajnega bivališča v nobeni od držav članic, temveč v tretji državi. Ker je imel pokojni običajno bivališče v Republiki Hrvaški, torej v državi članici, 10. člena Uredbe ni mogoče uporabiti. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni okoliščin, ki bi kazale na tesno in trdno povezavo pokojnega s Slovenijo, pa pritožba ne izpodbija. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje v skladu s 15. členom Uredbe utemeljeno po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno za vodenje zapuščinskega postopka po pokojnem A. A.

7. Brez dvoma ima pritožnica pravni in materialni interes za povračilo oziroma poplačilo obveznosti zapustnika, ki je od 21. 1. 2002 do 21. 4. 2008 prejemal denarno socialno pomoč, ki se izplačuje iz proračuna. Vendar pritožba ne pojasni, zakaj je iz tega razloga izpodbijani sklep nepravilen, zato je trditev pavšalna in posledično neupoštevna. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja ter zavrže tožbo (drugi odstavek 18. člena ZPP), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje posledično predlog pritožnice za omejitev dedovanja tudi pravilno zavrglo.

8. Pritožbene navedbe so neutemeljene, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD 3 ), zato je pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999 s kasnejšimi spremembami.

2 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, številka 15/76.

3 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, številka15-645/1976 s kasnejšimi spremembami.