Court upholds involuntary psychiatric hospitalization for a patient with schizophrenia and severe burns who poses a danger to their own health.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. člen ZDZdr). V sklepu o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom sodišče določi tudi čas zadržanja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev (tretji odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (1. točka izreka) in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v ... za čas treh tednov, najdlje pa do 8. 7. 2022 (2. točka izreka).

2. Odvetnica udeleženca v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom skrajša in naj se udeleženca z dnem pravnomočnosti odločitve pritožbenega sodišča odpusti.

Napačna je ugotovitev, da nima kritične presoje do lastnih težav in predvsem do razsežnosti opeklin na roki. Sam redno skrbi za prevezovanje in zmore to narediti še bolje kot sestre v bolnišnici. V pomoč sta mu patronažna sestra in mama. Živi v urejenem domu, kjer si lahko uredi hlajenje. Zaveda se tako razsežnosti opeklin kot tudi potrebnosti zdravljenja. Po odpustu bo redno jemal predpisano terapijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. člen Zakona o duševnem zdravju – v nadaljevanju ZDZdr). V sklepu o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom sodišče določi tudi čas zadržanja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev (tretji odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr)

5. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, - da je udeleženec zaradi shizoafektivne motnje v maničnem stanju, - da sta njegova presoja in sposobnost obvladovanja ravnanja zaradi bolezni hudo motena, - da se je stanje ran po resnih opeklinah ob lastni oskrbi hudo poslabšalo, - da se zaradi opustitve jemanja zdravil bolezen poglablja in kronificira, sam pa meni, da je ne potrebuje, - da je z jemanjem zdravil proces kronifikacije mogoče zaustaviti ali vsaj omiliti, - da si z odklanjanjem zdravljenja povzroča hudo finančno škodo (ker ne zmore obdržati zaposlitve, je odvisen od socialnih prejemkov in materine pomoči), - da druge oblike pomoči zahtevajo tvorno sodelovanje osebe, česar udeleženec zaradi popolne nekritičnosti tako do somatskih kot do psihičnih težav ne zmore in se ne bi zmogel držati potrebnih navodil, - da je zadržanje za tri tedne potrebno zaradi izvedbe diagnostike, uvedbe ustreznih zdravil in njihovega učinkovanja v tolikšni meri, da bo manična simptomatika začela izzvenevati in bo postal vsaj toliko kritičen do svojih težav, da bo po odpustu jemal predpisana zdravila in se držal navodil glede opečene roke.

6. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve, da se udeleženec zadrži na zdravljenju za tri tedne. Odločitev temelji na izvedenskem mnenju, da je tako obdobje potrebno za umiritev bolezenskih simptomov do te mere, da bo udeleženec zmogel uvideti potrebnost terapije in vztrajati pri predpisanem zdravljenju. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pristnosti v pritožbi izražene zaveze udeleženca, da bo doma nadaljeval s predpisano terapijo, hkrati pa tudi ne o pravilnosti mnenja, da je zato, da bo udeleženec zmogel vztrajati pri tej odločitvi, potrebno več časa. Tako ni podlage za ugoditev pritožbenemu predlogu, da se udeleženec po desetih dneh odpusti z zdravljenja.

7. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ne dvomi niti o obstoju ostalih predpostavk za zadržanje na zdravljenju brez privolitve.

8. Ker niso utemeljeni niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).