Appeal dismissed; plaintiff failed to prove prior mediation attempt before filing the lawsuit against a judge.
Legislator summary
AI generatedThe High Court dismissed the appeal against two lower court decisions rejecting a plaintiff's lawsuit against a judge and a subsequent request to restore the previous procedural state. The plaintiff argued that they had attempted mediation but failed to obtain the required official certificate from the State Attorney's Office before filing the suit. The court ruled that the plaintiff did not submit the necessary certificate proving a prior failed mediation attempt, which is a mandatory procedural prerequisite under the relevant laws. Consequently, the court held that the lower courts correctly rejected the claims and the request for restoration of the previous state due to the lack of this essential documentation.
Legislator headnote
AI generated27. člen ZDOdv; 134. člen URS: A plaintiff must provide a certificate from the State Attorney's Office confirming a failed prior mediation attempt as a mandatory precondition for filing a damages claim against a judge; without this certificate, the claim is inadmissible regardless of the judge's alleged misconduct.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba zoper sklep z dne 9. 3. 2022 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Pritožba zoper sklep z dne 24. 3. 2022 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Tožnik tožbi ni priložil potrdila državnega odvetništva o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku. Ta predhodni postopek je procesna predpostavka za začetek pravdnega postopka proti prvi toženki.
134. člen URS zagotavlja sodniku materialno imuniteto, ki sodnika varuje pred neposredno odškodninsko odgovornostjo. V tožbi očitano škodno ravnanje druge toženke kot sodnice je prvo sodišče pravilno opredelilo kot mnenje, dano pri odločanju (prvi odstavek 134. člena URS), kar vključuje tudi vsa sodnikova dejanja v postopku. Za sodnikova ravnanja, glede katerih uživa imuniteto, ki predstavlja procesno oviro za vložitev odškodninske tožbe zoper njega, država odgovarja kot za lastna ravnanja. 26. člen URS ne predstavlja podlage za sodnikovo neposredno odškodninsko odgovornost.
Tožnik mora zaradi zamude roka ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje opraviti tudi zamujeno dejanje, kar pomeni, da bi moral svojemu predlogu priložiti tudi potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku. Napoved tožbe in predlog za sporazumno rešitev spora z dne 24. 3. 2022, ki jo je tožnik priložil predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot dopolnitev tožbe, ne more predstavljati potrdila iz četrtega odstavka 27. člena ZDOdv, saj je bila tožba vložena že 23. 9. 2021.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je s sklepom z dne 9. 3. 2022 zavrglo tožbo. S sklepom z dne 24. 3. 2022 je zavrglo tudi predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 15. 3. 2022.
2. Zoper sklepa se pritožuje tožnik. V pritožbi zoper sklep z dne 9. 3. 2022 smiselno predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi. Navaja, da je izpolnil procesno predpostavko iz 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv). Zato tožbe zoper prvo toženko ni mogoče zavreči. Enako velja za zavrženje tožbe zoper drugo toženko. Za povzročeno škodo odgovarja v skladu z drugim odstavkom 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS) tudi druga toženka. Sklicevanje na prvi odstavek 134. člena URS ni utemeljeno. Zakonska določba omenja samo odgovornost za končno mnenje, kar pa ne zajema vmesnih procesnih in materialnopravnih dejanj. Druga toženka je kot sodnica načrtno spregledala znana dejstva in odločila v nasprotju z dokazi v spisu, kar je očiten dokaz krivičnega in pristranskega sojenja. Materialna odgovornost sodnika ne izključuje njegove odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je stranki povzročil naklepno.
3. V pritožbi zoper sklep z dne 24. 3. 2022 tožnik predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi. Navaja, da je iz opravičljivih razlogov več kot mesec dni bival v tujini, zato je zamudil dejanje, po prihodu v Slovenijo pa je sodišču predlagal vrnitev v prejšnje stanje in hkrati tudi dopolnil vlogo. S tem je izpolnil procesno predpostavko. Napoved tožbe in predlog za mirno rešitev spora je tožnik poslal Državnemu odvetništvu RS priporočeno po pošti, vendar pa Državno odvetništvo RS ni izdalo potrdila o neuspelem poskusu mirne rešitve spora. Neizdaja potrdila zato ne more predstavljati procesne ovire. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je bil zato utemeljen.
4. Pritožbi nista utemeljeni.
Glede sklepa z dne 9. 3. 2022
5. Tožnik tožbi ni priložil potrdila državnega odvetništva o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku. Ta predhodni postopek je procesna predpostavka za začetek pravdnega postopka proti prvi toženki (prvi odstavek 27. člena ZDOdv). Ker je tožnik vložil tožbo 23. 9. 2021, bi moral izkazati, da je bil predhodni postopek izveden že pred tem datumom, tega pa tožnik ni storil (prvi in četrti odstavek 27. člena ter 35. člen ZDOdv). Tožnikova vloga z dne 4. 3. 2022, ki naj bi jo poslal Državnemu odvetništvu RS, je zato brez vsakega pomena, saj je bila sestavljena šele po vložitvi tožbe. Prvo sodišče je zato pravilno zavrglo tožbo zoper prvo toženko.
6. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe zoper drugo toženko. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge izpodbijanega sklepa. 134. člen URS zagotavlja sodniku materialno imuniteto, ki sodnika varuje pred neposredno odškodninsko odgovornostjo. V tožbi očitano škodno ravnanje druge toženke kot sodnice je prvo sodišče pravilno opredelilo kot mnenje, dano pri odločanju (prvi odstavek 134. člena URS), kar vključuje tudi vsa sodnikova dejanja v postopku. Za sodnikova ravnanja, glede katerih uživa imuniteto, ki predstavlja procesno oviro za vložitev odškodninske tožbe zoper njega, država odgovarja kot za lastna ravnanja. 26. člen URS ne predstavlja podlage za sodnikovo neposredno odškodninsko odgovornost.
Glede sklepa z dne 24. 3. 2022
7. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da bi moral tožnik zaradi zamude roka ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje opraviti tudi zamujeno dejanje (četrti odstavek 117. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kar pomeni, da bi moral svojemu predlogu priložiti tudi potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku. Napoved tožbe in predlog za sporazumno rešitev spora z dne 24. 3. 2022, ki jo je tožnik priložil predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot dopolnitev tožbe, ne more predstavljati potrdila iz četrtega odstavka 27. člena ZDOdv, saj je bila tožba vložena že 23. 9. 2021. Tožnik bi moral predložiti potrdilo iz četrtega odstavka 27. člena ZDOdv, ki bi dokazovalo, da je bil poskus mirne rešitve spora v predhodnem postopku neuspešno opravljen že v času pred vložitvijo tožbe 23. 9. 2021, vendar pa tega ni storil oziroma te procesne predpostavke ni izpolnil. Tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zato nedovoljen in ga je prvo sodišče utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 120. člena ZPP).
Sklepno
8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijana sklepa prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).