Appeal dismissed; employer must allow unused annual leave usage within transfer period after employee timely request.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

SEU je pravico do izrabe letnega dopusta omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos (tako tudi sodba VSRS VIII Ips 42/2019). Vendar pa to v obravnavani zadevi ni odločilno. Tožnik je namreč na toženko že 2. 10. 2019 (torej še pred vrnitvijo iz tujine in vsekakor pred potekom obdobja za prenos in s tem pravočasno) naslovil zahtevo za koriščenje preostanka rednega letnega dopusta za leto 2018. Če bi mu toženka takrat omogočila izrabo tega dopusta (kar bi mu morala), bi ga lahko tožnik znotraj obdobja za prenos tudi dejansko izrabil. Ker pa mu toženka izrabe dopusta ni omogočila, je moral tožnik svojo pravico uveljavljati v sodnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep Ministrstva A. št. ... z dne 16. 10. 2019 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 20. 11. 2019. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku omogočiti izrabo neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 41,00 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Pritožuje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) zavzelo stališče, da pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena in da kopičenje pravic do plačanega letnega dopusta ne ustreza namenu same pravice, ko prenos letnega dopusta iz posameznega leta preseže določene časovne meje. Letni dopust je tako mogoče izrabiti v referenčnem obdobju in obdobju za prenos, ne pa tudi preko prenosnega obdobja. Zakon o delovnih razmerjih je v primeru nastopa posebnih okoliščin predvidel daljše trajanje obdobja za prenos izrabe dopusta, in sicer do 31. 12. naslednjega leta. K daljšemu prenosnemu obdobju pa delodajalca ne zavezuje ne ZDR-1 ne sodna praksa SEU niti Direktiva. S potekom referenčnega obdobja in obdobja za prenos (po 31. 12. naslednjega leta) pa pravica do izrabe letnega dopusta ugasne. Ugasle pravice ne more nadomestiti niti pravica do denarnega nadomestila. Opozarja, da gre v tožnikovem primeru za predolgo referenčno obdobje. Nadalje navaja, da ko se je tožnik vrnil z misije, ni bil več zaposlen na Ministrstvu za obrambo in tako ni mogel več črpati svojih pravic iz Zakona o obrambi. Sodišče se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 42/2019, ki pa se nanaša na primere zaradi bolezni, poškodbe in porodniškega dopusta, ne pa na konkretni primer, ko je bil tožnik na mednarodni misiji, za katero se je odločil prostovoljno in jo tudi podaljšal, pri čemer bi se mogel zavedati, da mu v tem času poteče pravica do koriščenja starega dopusta.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da dopusta ni mogel izkoristiti, za kar ni bila podana njegova krivda. S tem, ko ni mogel izkoristiti dopusta, je bil postavljen v neenak položaj glede na tiste uslužbence MORS, ki sodelujejo v mednarodnih operacijah in imajo možnost koriščenja neizrabljenega dopusta po 30. 6., pri čemer imajo vsi istega delodajalca – Republiko Slovenijo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna omogočiti izrabo neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 in v zvezi s tem zahtevek za odpravo sklepov toženke, s katerima je bila ta tožnikova zahteva oziroma pritožba zavrnjena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek utemeljen na podlagi določila tretjega odstavka 97. h člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), ki (med drugim) določa, da se letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, lahko izrabi v naslednjem koledarskem letu.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je bil tožnik, sicer za nedoločen čas zaposlen na Ministrstvu A., za čas od 16. 4. 2018 do 15. 10. 2019 začasno premeščen na Ministrstvo za obrambo. V tem času je opravljal delo kot civilni strokovnjak v mednarodni operaciji v B. Zaradi tega sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti v tujini, tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2018 v tekočem koledarskem letu. Zato bi mu morala toženka skladno z navedenim tretjim odstavkom 97. h člena ZObr omogočiti izrabo letnega dopusta v naslednjem koledarskem letu, torej po vrnitvi iz mednarodne operacije izven države v mesecu oktobru 2019 oziroma v naslednjih mesecih tega leta, česar pa mu toženka ni omogočila.

8. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da tožnik zato, ker ko se je vrnil iz tujine, ni bil več zaposlen na Ministrstvu za obrambo (pač pa ponovno na Ministrstvu A.), ni mogel več črpati pravic iz ZObr. Kot rečeno, tožnik letnega dopusta za leto 2018 ni mogel izrabiti v tekočem letu oziroma do 30. 6. 2019 (četrti odstavek 162. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) prav zaradi začasne premestitve na Ministrstvo za obrambo in posledične napotitve v tujino. V tem času, ko bi torej, če ne bi bil napoten v tujino, lahko koristil dopust, je bil tožnik uslužbenec Ministrstva za obrambo in so zanj veljala določila ZObr, kar je tudi izrecno določeno v prvem odstavku 22. člena Pogodbe o sodelovanju civilnega strokovnjaka v mednarodni operaciji, sklenjene med tožnikom in toženko. Skladno s to pogodbo tožnik v času opravljanja nalog v tujini ni mogel izrabiti rednega letnega dopusta (drugi odstavek 11. člena te pogodbe). Sodišče prve stopnje je tako na podlagi navedenih pogodbenih določil in določila tretjega odstavka 97. h člena ZObr pravilno zaključilo, da je tožnik v času napotitve v tujino pridobil pravico do izrabe letnega dopusta do 31. 12. 2019.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku že na podlagi določila 97. h člena ZObr, niso relevantni pritožbeni očitki, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na sodbo VSRS VIII Ips 42/2019, češ da se ta nanaša na primere, ko dopusta ni bilo mogoče koristiti zaradi bolniškega staleža ali poškodbe. Ne glede na navedeno, so stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v omenjeni zadevi, uporabljiva tudi v tem sporu (npr. priznanje pravice delavca, ki mu delodajalec med trajanjem delovnega razmerja ni pravilno omogočil izrabe letnega dopusta, zahtevati njegovo izrabo).

10. Pritožba sicer pravilno navaja, da je Sodišče Evropske Unije (SEU) zavzelo stališče, da pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena. SEU jo je omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos (tako tudi omenjena sodba VSRS VIII Ips 42/2019). Vendar pa to v obravnavani zadevi ni odločilno. Tožnik je namreč na toženko že 2. 10. 2019 (torej še pred vrnitvijo iz tujine in vsekakor pred potekom obdobja za prenos in s tem pravočasno) naslovil zahtevo za koriščenje preostanka rednega letnega dopusta za leto 2018. Če bi mu toženka takrat omogočila izrabo tega dopusta (kar bi mu morala), bi ga lahko tožnik znotraj obdobja za prenos tudi dejansko izrabil. Ker pa mu toženka izrabe dopusta ni omogočila, je moral tožnik svojo pravico uveljavljati v sodnem postopku.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku (da je toženka dolžna tožniku omogočiti izrabo dopusta), so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na podredni tožbeni zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust, brezpredmetne, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).