Appeal dismissed; late response invalid; new facts in second motion rejected; costs borne by appellant.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožeča stranka je navedla iztoževano obdobje ter vsaj okvirno oz. abstraktno opredelila, za katere vrste stroškov gre (plačilo stroškov vode, skupne elektrike, hišniških storitev, upravljanja, vzdrževanja itd.). Vrsta (in višina) posameznih mesečnih stroškov pa je konkretno in natančno opredeljena v predloženih računih. Ključ delitve je sicer res navedla le za del stroškov, ki se nanašajo na vodo (glede na dejansko porabo), ter za hišniške storitve (glede na enoto), vendar pa je hkrati pojasnila, da je stroške delila skladno s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb ter da prilaga obračune stroškov. Na slednjih (torej priloženih računih) pa je ključ delitve jasno naveden pri vsakem strošku posebej. Ob dejstvu, da gre za (zgolj) devet preglednih, jasnih računov in ne za obsežno listinsko dokumentacijo, višje sodišče pojasnjuje, da je bila toženi stranki dana zadostna možnost, da ugovarja pravilnosti ključa delitve. Pritožničini očitki, da iz obračuna stroškov ni podrobneje razvidno, po katerem ključu so se stroški delili (površina, enota, št. uporabnikov), ne držijo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka v roku osmih dni tožeči stranki plačati 616,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 91,02 %, tožeči stranki pa povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 8,98 %, ki bodo vsi odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki.

3. Pritožba tožene stranke je bila tožeči stranki vročena v odgovor v petek, 18. 3. 2022 (potrdilo o opravljeni vročitvi pripeto k r. št. 42 spisa). To pomeni, da se je osemdnevni rok za odgovor na pritožbo iztekel v ponedeljek, 28. 3. 2022. Tožeča stranka je odgovor na pritožbo vložila 29. 3. 2022, kar je prepozno, zaradi česar ga višje sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožnica trdi, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni navedla dovolj dejstev, da bi bila možna jasna identifikacija zahtevka in njegova ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Sklicevanje tožeče stranke glede obračuna stroškov na 2. člen pogodbe naj ne bi predstavljal zadostnega načina opredelitve terjatve. Nadalje ugovarja, da na podlagi navedb in dokazov tožeče stranke ni bilo mogoče preveriti pravilnosti izračuna terjatve. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožeča stranka podala zadostne trditve v zvezi s ključem delitve spornih stroškov, ter kršilo določbe pravdnega postopka.

7. Tožeča stranka je v pritožbi zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in prvi pripravljalni vlogi navedla, da je bila na podlagi Pogodbe o opravljanju upravniških storitev za poslovni objekt F, Ljubljana (v nadaljevanju Pogodba), upravnica objekta ter da je bila podpisnica te pogodbe tudi tožena stranka. Trdila je, da strošek hišnika obračunava na enoto, vodo in energijo za ogrevanje pa glede na merilnike, ki se mesečno odčitavajo, tako da gre za dejansko porabo, pri čemer podatke dobi od pooblaščenega izvajalca odčitavanja. Pojasnila je, da se v skladu z 2. členom Pogodbe poslovni objekt vodi med drugim tudi po Stanovanjskem zakonu ter da se zato pravila obračunavanja stroškov ozirajo na Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki v 26. členu določa, da se po enoti med drugim obračunavajo tudi hišniške storitve. Nadalje je zatrjevala, da je poravnala vse obveznosti do dobaviteljev za storitve, ki jih je tožena stranka koristila, ter da slednja neovirano opravlja dejavnost kljub neplačani vodi, skupni elektriki, upravljanju, vzdrževanju objekta itd. Navedla je, da prilaga obračune stroškov za obdobje od marca do novembra 2019. V drugi pripravljalni vlogi se je kot na del svoje trditvene podlage sklicevala na specifikacijo v obračunih stroškov glede vrste posameznih stroškov, obdobja nastanka, načina delitve in dela, ki odpade na toženo stranko.

8. Pri zahtevkih za plačilo upravniških stroškov obstaja ustaljena sodna praksa, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške iztožuje, za katero obdobje in način oz. ključ delitve stroškov po posameznih postavkah, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora tožene stranke in vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe. Slednja namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi (v konkretnem primeru v predlogu za izvršbo, pritožbi zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in dopolnitvi tožbe). 1

9. Navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v pritožbi zoper sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in prvi pripravljalni vlogi po presoji višjega sodišča zadoščajo za sklepčnost tožbe v tej zadevi. Tožeča stranka je navedla iztoževano obdobje ter vsaj okvirno oz. abstraktno opredelila, za katere vrste stroškov gre (plačilo stroškov vode, skupne elektrike, hišniških storitev, upravljanja, vzdrževanja itd.). Vrsta (in višina) posameznih mesečnih stroškov pa je konkretno in natančno opredeljena v predloženih računih. 2 Ključ delitve je sicer res navedla le za del stroškov, ki se nanašajo na vodo (glede na dejansko porabo), ter za hišniške storitve (glede na enoto), vendar pa je hkrati pojasnila, da je stroške delila skladno s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb (prim. 25., 26. in 27. člen) 3 ter da prilaga obračune stroškov. Na slednjih (torej priloženih računih) pa je ključ delitve jasno naveden pri vsakem strošku posebej. Ob dejstvu, da gre za (zgolj) devet preglednih, jasnih računov in ne za obsežno listinsko dokumentacijo, višje sodišče pojasnjuje, da je bila toženi stranki dana zadostna možnost, da ugovarja pravilnosti ključa delitve. 4 Pritožničini očitki, da iz obračuna stroškov ni podrobneje razvidno, po katerem ključu so se stroški delili (površina, enota, št. uporabnikov), ne držijo. 5

10. Prav tako višje sodišče glede na pritožbene očitke poudarja, da tožeči stranki v prvi pripravljalni vlogi ni bilo treba pojasniti izračuna posameznih postavk stroškov oz. vseh potrebnih parametrov, na podlagi katerih bi bilo mogoče posamezno postavko preizkusiti. Takšna specifikacija bi bila potrebna šele v primeru, če bi tožena stranka obrazloženo ugovarjala višini posameznega stroška v ugovoru zoper sklep o izvršbi ali v prvi pripravljalni vlogi. 6

11. Neutemeljene so pritožničine navedbe, ki se nanašajo na stroške toplotne energije. Iz priloženih računov ti stroški ne izhajajo in jih torej tožeča stranka ne iztožuje, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritožnica pa tega ne izpodbija. Prav tako so neutemeljene njene navedbe glede ključa delitve v zvezi s stroški elektrike, saj je sodišče prve stopnje zahtevek v zvezi s temi stroški zavrnilo. Nadalje so pravno neodločilne oz. prepavšalne pritožničine navedbe, da napačno obračunavanje toplotne energije nakazuje na neizpolnjevanje obveznosti s strani tožeče stranke ter da je bila tožeča stranka na takšno napačno obračunavanje in na neizpolnjevanje obveznosti po Pogodbi večkrat opozorjena. Zato so neutemeljeni tudi očitki glede neizvedbe zaslišanja tožene stranke, ki naj bi lahko o teh navedbah izpovedala. Tudi sicer pa tožena stranka zatrjevane kršitve ni pravočasno grajala, zato zaradi prepovedi iz prvega odstavka 286.b člena ZPP z uveljavljanjem te kršitve v pritožbi ne more uspeti.

12. V postopku v sporih majhne vrednosti lahko tožena stranka navaja nova dejstva samo v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). To pomeni, da v drugi pripravljalni vlogi ne sme navajati novih dejstev, razen kolikor je to nujno zaradi odgovora na navedbe v drugi pripravljalni vlogi (452. člen ZPP). Sankcija za ravnanje stranke, ki nasprotuje določiloma 451. in 452. člena ZPP, je, da sodišče dejstev, ki so navedena prepozno, ne upošteva. Tožena stranka je šele z drugo pripravljalno vlogo ugovarjala stroškom upravljanja iz razloga, ker naj upravnik ne bi opravljal svojega dela v skladu s Pogodbo (ter v zvezi s tem navajala vrsto domnevnih kršitev), zato sodišče prve stopnje glede na 451. člen ZPP pravilno ni upoštevalo teh njenih navedb. Pritožbeni očitki, da je tožena stranka to smiselno izpostavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v odgovoru na tožbo, ne držijo. V teh vlogah je namreč tožena stranka zgolj pavšalno navajala, da se tožeča stranka izmika problematiki in svojim obveznostim kot upravnik stavbe, da že tri leta ni sklicala zbora etažnih lastnikov, kjer bi lahko lastniki izpostavili nepravilnosti in po možnosti zamenjali upravnika, da se nenehno izmika klicem etažnih lastnikov ipd., kar pa ne predstavlja konkretiziranega nasprotovanja stroškom upravljanja.

13. Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se je izkazal za neutemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

14. Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. sodne odločbe VSRS III Ips 13/2012 in III Ips 5/2012 ter VSL I Cp 1721/2017, II Cpg 900/2016, II Cpg 712/2016, I Cpg 326/2016, I Cp 2652/2014 idr. Sodni odločbi VSL I Cp 1224/2018 in I Cpg 1087/2016, na kateri se sklicuje pritožnica, navedenemu stališču ne nasprotujeta.

2 Iz njih jasno izhaja, da iztožuje naslednje stroške: vode – omrežnina, vode poraba, padavinske vode, okoljske dajatve, elektrike obračunska moč, elektrike poraba, hišnika, upravljanja, led žarnice, zavarovanja, rednih servisov, odčitavanja kaloriferja, opominov, izdelave letnega poročila, doziranja polifosa ter plačilo zakonskih zamudnih obresti.

3 Prim. sodbo VSL I Cp 1785/2013.

4 Prim. sodbo VSL I Cp 1721/2017.

5 Višje sodišče zgolj dodaja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da ji ključi delitve ne bi bili jasni, temveč je celo konkretizirano izpodbijala ključe delitve posameznih stroškov (ni se strinjala z obračunavanjem hišniških storitev po enoti, ugovarjala je „procentualni delitvi“ stroškov elektrike; tudi v pritožbi npr. navaja, da je tožeča stranka elektriko obračunavala po površini posameznega dela, obračunsko moč pa po enoti).

6 Prim. sodbo in sklep VSL II Cpg 900/2016.