Appeal dismissed; transfer of property realization cannot cure title defect without proven underlying agreement.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Drži, da je v sodni praksi potrjeno, da realizacija prenosa nepremičnine lahko sanira napako v obličnosti pogodbe, torej da takšna pogodba konvalidira. Vendar pa presoja realizacije in nadaljnje konvalidacije pogodbe lahko pride v poštev šele, ko je potrjen obstoj take pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), torej ko je dokazano, da je bila podlaga darilne pogodbe, da (izključno) tožnik postane lastnik sporne nepremičnine. Tega pa tožnik ni uspel dokazati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice tožnika na nepremičnini – posameznem delu stavbe št. 33, v stavbi št. ..., k. o. ..., ID znak: ... ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izstaviti izrecno in nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice tožnika na navedeni nepremičnini (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev terjatve tožnika do tožene stranke v višini 119.600,00 EUR (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.121,20 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil tožnik, predlagal ugoditev pritožbi in ugoditev primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka in stranski intervenient sta v odgovorih na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v obravnavani zadevi s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev obstoja izločitvene pravice in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo tožnikove lastninske pravice na nepremičnini, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu A. S podrednim tožbenim zahtevkom pa je zahteval ugotovitev obstoja terjatve v znesku 119.600,00 EUR iz naslova neupravičene pridobitve.

6. Tožnik je trdil, da naj bi s pokojnim sinom sklenil darilno pogodbo, s katero se je slednji nanj zavezal prenesti lastninsko pravico na sporni nepremičnini kot nadomestilo za podarjeno stanovanje na naslovu B., katerega izključna zemljiškoknjižna lastnica je bila sicer tožnikova žena, tožnik pa je trdil, da je predstavljalo skupno premoženje zakoncev. V stanovanju na naslovu A. sta ves čas živela le tožnik in njegova žena, prispevala sta določen znesek za njegov nakup in sama s svojimi sredstvi poskrbela tudi za njegovo obnovo. Ob upoštevanju dogovora med tožnikom in pokojnim sinom ter navedenih okoliščin naj bi bil tako dejanski lastnik stanovanja na naslovu A. tožnik in zemljiškoknjižno stanje ni ustrezalo dejanskemu stanju. S podrednim zahtevkom pa je tožnik zahteval plačilo zneska, s katerim je bil v posledici opisanega ravnanja oziroma opustitve ravnanja sin (sedaj pa tožena stranka) neupravičeno obogaten.

7. Med strankama je bilo, v nasprotju s pritožbeno navedbo, sporno, ali je tožnikova žena brez njegove vednosti stanovanje na naslovu B. podarila njunemu (pokojnemu) sinu. Tožena stranka in stranski intervenient sta tej trditvi konkretno nasprotovala.

8. Višje sodišče ne more pritrditi tožniku, da je njegovo zaslišanje potrdilo ključno trditev, da je bil s pokojnim sinom sklenjen dogovor, da bo pokojni v zameno za podarjeno stanovanje na B. za svoja starša kupil manjše stanje, tj. sporno stanovanje na A., katerega lastnik bo izključno tožnik. Tožnik je ob svojem zaslišanju dvakrat povedal, da se s sinom niso dogovarjali o tem, kdo bo lastnik stanovanja na A. (str. 5 zvočnega prepisa, list. št. 103 in str. 10 zvočnega prepisa, list. št. 108), kot je v odgovoru na pritožbo izpostavil tudi stečajni upravitelj. Še manj pa iz dokazov izhaja, da bi obstajal zatrjevani dogovor, po katerem bi tožnik postal izključni lastnik: tožnik je ob zaslišanju izpovedal, da je menil, da bo sin lastništvo stanovanja vpisal nanj in na ženo (str. 10 zvočnega prepisa, list. št. 108). Na nobeni točki iz njegove izpovedi ne izhaja, kar je sicer potrdilo že njegovo zanikanje obstoja kakršnegakoli dogovora o lastništvu sporne nepremičnine, da bi bilo kadarkoli govora o izključni lastnini tožnika.

9. Višje sodišče lahko verjame, da je s pokojnim sinom prišlo do dogovora, da bo slednji priskrbel stanovanje, ki ga bosta lahko uporabljala tožnik in njegova žena. Vendar pa obstoj takega dogovora, upoštevajoč povedano v prejšnji točki, ne pomeni, da je s takim dogovorom tožnik postal lastnik nepremičnine oziroma da je bila takšna volja strank tega dogovora. Dogovor, da bo pokojni priskrbel nepremičnino, ki bo nato prepuščena v uporabo tožniku (in njegovi ženi), ni enak dogovoru, da bo pokojni v tožnikovem imenu pridobil nepremičnino.

10. Ker dokazni postopek ni dokazal, da je med tožnikom in pokojnikom obstajal dogovor o tem, da bo tožnik postal izključni lastnik stanovanja na A., ni materialnopravne podlage za uporabo določbe (prvega odstavka) 538. člena v zvezi z 58. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Drži, da je v sodni praksi 1 potrjeno, da realizacija prenosa nepremičnine lahko sanira napako v obličnosti pogodbe, torej da takšna pogodba konvalidira. Vendar pa presoja realizacije in nadaljnje konvalidacije pogodbe lahko pride v poštev šele, ko je potrjen obstoj take pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), torej ko je dokazano, da je bila podlaga darilne pogodbe, da (izključno) tožnik postane lastnik sporne nepremičnine. Tega pa tožnik, kot zgoraj pojasnjeno, ni uspel dokazati.

11. Do ostalih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede podrednega zahtevka tožnik ni podal konkretnih pritožbenih navedb, zato višje sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na njegovo obrazložitev v celoti sklicuje.

13. Tožnik se je zoper odločitev o stroških postopka pritožil le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost te odločitve soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

14. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške, medtem ko tožena stranka in stranski intervenient stroškov pritožbenega postopka nista priglasila.

1 Prim. s sodbo in sklepom VSRS II Ips 53/2010 z dne 18. 10. 2012.